Naše vsakdanje skrbi – in komu je mar zanje?

Izvedel sem nekaj pomembnih stvari, ki v negativnem smislu zadevajo nas, upokojence tako v mestih kot na podeželju.

V Sloveniji velja zakonodaja, ki jamči dostop do pitne vode vsakemu občanu. Na Trojanah je zaselek od devet do 12 hiš, ki so le 300 metrov oddaljene od skupnega vodovoda lokalne krajevne skupnosti. Kljub naporom lastnikov krajevna skupnost vedno najde tisoč in en razlog, zakaj teh hiš ne morejo priključiti na skupni vodovod. Tako ima vsaka hiša svojo vrtino. Kakšne kakovosti je ta voda, je pa je že drugo vprašanje ...

V mrzlih mesecih se grejemo na vse mogoče načine. Ena možnost je seveda gretje na plin. Tudi sam imam ogrevanje sanitarne vode in centralno gretje na plin. Letno naročim svojemu serviserju, naj servisira napravo tako, da deluje brezhibno. Sočasno pa ustreznost naprave pregleda oseba iz energetskega servisa. Energetski servis je monopol, saj imajo koncesijo za izdajanje ustreznostnih papirjev. Če vzamem za primer prodajalca avtomobilov, mi ta lahko opravi tudi tehnični pregled. Ne vidim razloga, zakaj ne bi samostojno podjetje, ki se s servisiranjem kurilnih naprav ukvarja že več desetletij, tudi dobilo koncesijo za tovrstno dejavnost.

Nov (»zeleni«) zakon o kurilnih izpustih se je spremenil. Doslej je bila količina dušikovega oksida NOx na enoto omejena na 137 miligramov na kilovatno uro, po novem pa bo ta količina približno 60 miligramov na kilovatno uro. Peči, ki presegajo to vrednost, niso več dovoljene in jih mora lastnik zamenjati. Stroški zamenjave za nas upokojence niso malenkostni – okoli 2300 evrov. Kdo si bo lahko privoščil tak izdatek?