Napačne in škodljive odločitve o prostoru

Novica, da se škotsko podjetje BSW Timber po dveh letih priprav umika z Gomilskega in s tem tudi odlaga projekt največje žage na Slovenskem, ni nekaj, kar se nas ne tiče. Za zasebne škotske investitorje, ki so si obetali denar državne investicijske podpore in bonitete lokalnega občinskega vodstva z zemljišči, mi je povsem vseeno, takšni podvigi so sestavni del poslovnega tveganja in jih je naša dežela polna.

Za slovensko gozdno gospodarstvo in lesno industrijo je seveda znak, da obetane sodobne žage še nekaj let ne bo. In je šla še ena petletka praznih lesnopredelovalnih vizij v nič. Ministrstvi za gospodarstvo in kmetijstvo sta slabo ocenili potrebo, zahtevnost izvedbe in možnosti tovrstnega razvoja v tuji režiji. Za Počivavška in Pivčevo ni bilo zanimivo, da spodbudita razvoj kakšne obstoječe žage, da bo servisirala nadaljnje slovensko gospodarjenje z lastnim lesom in delo dodane vrednosti visokotehnološkega lesnopredelovalnega centra (na Gomilskem).

So far, so good, bi dejal predsednik Slovenije. In je sklenil župan Tomaž Žohar, da na tej »industrijski« parceli v zakotju namesto žage postavi dom starejših občanov in oskrbovana stanovanja. Odkar so prišli starši in z njimi nasledniki v leta, ko je treba razmisliti, kako naprej, so tovrstni domovi aktualna tema. Ob tem sem spoznal, da je razen predanega osebja izredno pomembna tudi lokacija teh objektov. Morajo biti dostopni, stanovalci želijo ob svojih fizičnih omejitvah dihati z okoljem, imeti kratek sprehod do trgovine, do mestnega trga in nedeljske maše, srečati na sprehodu četico malčkov ali razposajene šolarje, razveselijo se znanca iz sosednje ulice.

Tako postaja pri tem stanju duha osrednji problem, kako prepričati župane (in delivce javnih sredstev), da ob trenutni konjunkturi namenskih sredstev in resnični potrebi starostnikov teh ne odrivajo na obrobje. In kako vzpostaviti merilo, da je zagotovitev primerne lokacije eden osnovnih pogojev pri dodeljevanju javnih (tudi naših evropskih) sredstev?

Župan Braslovč se tako pridružuje številnim, ki želijo z izgovorom o skrbi za ostarele ali izvirnosti turističnega razvoja s podarjenimi evropskimi sredstvi zapolniti odročne graščine, propadle hotele ali rodovitne kmetijske površine. Župani, ki jim ne uspeva »pomesti dvorišča«, postaviti razumnih prioritet razvoja, si želijo zgraditi najdaljšo brv, najvišji razgledni stolp, postaviti še eno točilnico na prostem ali kar občinski otok v morju; navsezadnje so prav župani z izsiljevanjem odločno botrovali Tešu 6 in pozidavi hoških kmetijskih površin. Skratka, izvoljeni župani se niso ravno izkazali v gospodarjenju s prostorom, piko na i njihovemu delu pa postavlja tudi ihta, da mora imeti vsaka občina veliko ploščad obrtno-poslovne cone, kar povzroči v razgibanem svetu manjših občin izrazito in dokončno devastacijo dragocenega okolja in krajine.



Tudi v Ljubljani je vse podvrženo investitorjem, ki dodobra izkoriščajo nesposobnost upravljavcev mesta in urbanistov. Hotelske novogradnje ob severnih vratih ter stanovanjsko-poslovni kompleksi, kot je na primer Palais & Villa Schellenburg, Center Šumi itd., so izrazito osredotočeni na dohodek na kvadratni meter in zaradi tega projektirani, da dušijo prostor, in ob tem v veliki meri siromašijo arhitekturno podobo »najlepšega mesta«. Za pretirane hotelske mastodonte ob Slovenski cesti pred železniško progo bi moralo vodstvo mesta v dokumentu mestnega razvoja imeti oceno, da kot taki niso primerni. Prihranjen bi nam bil pogled na siromašno silosno arhitekturo stavb, ki nam povrhu tega še zakrivajo pogled na Kamniško-Savinjske Alpe.

Izgradnja poslovno-trgovskega centra Emonike je povsem v nasprotju z oceno, da je trgovskih centrov v Ljubljani že dovolj. Objekt bo zatrl še tisto malo trgovine, ki še uspeva. Že desetletja stojijo v samem središču prazni trgovski objekti, ki bi morali živeti, če je potencial mestnega jedra tudi v tem, da naj bi vsaj deloma živelo tudi od »šoping turizma«. Preteklo leto je lepo pokazalo, da zaradi »enega nevidnega viruska« ni več nikogar. Tu ne pomaga samohvala in naziv glavnega mesta Slovenije – slovenskega letalskega ali drugega omembe vrednega javnega prometa, s tem pa obiskovalcev, še dolgo ne bo.

Tudi v Ljubljani se odrivajo mestotvorne vsebine (npr. od družbenih stanovanj do razvojnih tehnoloških parkov) na obrobje, namesto da bi tudi s pomočjo javnih sredstev izkoristili že desetletja prazne, degradirane površine sredi mesta, kot je območje Tobačne, širše območje železniške postaje, bežigrajske vojašnice in še kje. Center mora nujno pomladiti prebivalstvo, s tem pa tudi življenje v njem. Preštevilna nadstandardna stanovanja, grajena z vprašljivo prekomerno gostoto, nam mesta ne bodo oživela, ne bodo napolnila ne vrtcev ne šol.

Za obstoječe in nove objekte v mestnem središču bi morali biti strogi vsebinsko-namenski pogoji in obvezen javni natečaj za njihovo skladno ali izjemno zunanjo podobo. Informativni natečaj nujno potrebujemo tudi za nabor vsebin za skelete nedograjenih objektov v športnem centru Stožice.

Tamkajšnje trgovske površine mestu niso potrebne, kar je verjetno ugotovil tudi že lastnik, sicer ne bi z investicijo odlašal v nedogled oziroma za trgovino iskal javno-zasebnega partnerstva. V soglasju z lastnikom je treba najti nove primerne vsebine, ki bodo na tistem mestu prosperirale zaradi dostopa z obvoznice in velikih parkirnih površin, ki so zasedene le ob koncertih in športnih tekmovanjih. V preostalem času so prav ta parkirišča velik kapital, ki bodo omogočala, da s pravo vsebino (tudi javnega interesa) Stožice polno zaživijo. Je to dejavnost danes prostorsko in prometno utesnjenega Gospodarskega razstavišča, morda je potreben logistični center za servisiranje mesta ali bi bila dodana vrednost mesta kakšen sodoben Prirodoslovni muzej z velikim atraktivnim akvarijem? Samo hoteti je treba in rešitev se bo našla.