Na nedeljski izlet v vesolje?

Milijoni Američanov so 30. maja opazovali prvi polet Spacexovega plovila crew dragon z astronavti na Mednarodno vesoljsko postajo (ISS). Za ZDA je bila misija pomembna, saj jim je ponovno omogočila dostop do ISS z lastnim plovilom, z ameriških tal, za svet pa kot demonstracija sposobnosti zasebnega sektorja za izgradnjo vesoljskega plovila za ljudi in rakete, ki ga ponese v orbito.

Spacex je res prvo podjetje, ki mu je to uspelo, vendar ne bo edino. Boeingov starliner in Lockheedov orion spadata v isto vrsto, saj sta ladji za polete ljudi, razviti v okviru Nasinega komercialnega programa.

Ameriški zasebniki so konkurenca Nasi le z idejami, ne pa tudi sicer, saj jih Nasa sama izbira in sofinancira. Tako je Boeing za razvoj starlinerja od nje dobil 4,3 milijarde dolarjev, Spacex pa za crew dragon in raketo falcon 9 skupaj 3,1 milijarde dolarjev. Nižji znesek Elonu Musku je verjetno povezan s tem, da Spacex služi tudi z oskrbovanjem ISS s tovorno verzijo dragona. Za dvanajst poletov na ISS je leta 2008 dobil 1,6 milijarde dolarjev in leta 2014 še 700 milijonov dolarjev za dodatnih pet poletov. Za mnoge je crew dragon zaznamoval začetek novega obdobja, obdobja komercialnega dostopa do vesolja in zasebnih človekovih poletov v vesolje. Zaradi nižje cene Spacexovih izstrelitev se morda le širše odpirajo možnosti vesoljskega turizma, torej vesoljskih poletov iz rekreacijskih razlogov.

Do leta 2020 je podjetje Space Adventures edino na svetu koordiniralo turistične polete v orbito. Podjetje s sedežem v Virginiji se je z Rusi dogovorilo o uporabi njihovega plovila za prevoze ultrabogatih posameznikov na ISS. Ti so za polet plačali 20 ali 25 milijonov dolarjev. Tja jih je doslej poletelo le sedem, s tem da je eden od njih obiskal ISS dvakrat. Vsi zasebniki so leteli v sojuzih. Gre za preizkušeno plovilo, ki je astronavte vozilo že do sovjetskih vesoljskih postaj Saljut in Mir in danes na ISS in z nje. Plovilo je trisedežno, zato je lahko bil pri vsakem poletu zasebnikov v ladji, poleg dveh astronavtov, samo še en turist s plačano vozovnico prek podjetja Space Adventures.

Prvi turistični astronavt je bil Američan Denis Tito leta 2001. Do leta 2009 mu je sledilo v sedmih poletih še šest turistov, štirje Američani, Britanec in Kanadčan. Dvakrat je poletel Američan Charles Simonyi. Med njimi je bila tudi ženska, v Iranu rojena Anousheh Ansari. Zaradi povečanja števila astronavtov na ISS je ruska vesoljska agencija take polete morala končati leta 2009. Pri menjavah posadke ISS v sojuzih ni bilo več prostega sedeža za turista.

Raketoplani so z dimenzijami ponujali celo več možnosti za turistične polete, kot jih bomo imeli v prihodnjih letih ali desetletjih, a kaj, ko jih je Nasa zavračala. Samo njihov prtljažnik je bil dolg 18,3 metra in širok 4,6 metra. Za primerjavo: kompletni sojuz je dolg 7,2 metra in ima brez sončnih panelov premer 2,7 metra. Te dimenzije raketoplanov so v 70. letih prejšnjega stoletja spodbudile prvega pogodbenika podjetja Rockwell International, da je preučil izgradnjo odstranljive kabine za 74 potnikov, ki bi jo lahko postavili v prtljažni prostor raketoplana. V orbiti bi ostali do tri dni. Morda bi zadržke Nase odpravili in bi turizem v vesolju cvetel, če ne bi programa raketoplanov zaradi dveh katastrof plovil ukinili: challengerja leta 1986 in discoveryja leta 2003. Pred zadnjo nesrečo je imela prednost izgradnja ISS.

Ta doktrina vesoljske agencije se je spremenila šele z zasebnimi vesoljskimi ladjami. Tako bo Nasa od letošnjega leta dovoljevala polete zasebnikov na ISS. Tja bi jih vozila Spacexov dragon za 55 milijonov dolarjev in Boeingov starliner za 90 milijonov dolarjev za sedež.



Danes ves svet računa, da bo Elon Musk revolucioniral vesoljska potovanja. Ali bo res? Eno so njegovi stroški izdelave rakete ali plovila in drugo njegova cena. Obenem ko trdi, da ga stane raketa falcon 9 samo 50 milijonov dolarjev, zaračuna samo za en sedež na njenem poletu 55 milijonov. Pri Musku mora biti zato človek previden, kljub vsej njegovi genialnosti. Rad je v središču pozornosti in pogosto pretirava, tako z datumi kot s številkami. Že crew dragon je poletel s štiriletno zamudo.

Danes napoveduje, da bo leta 2023 poslal na pot okoli Lune japonskega milijarderja Jusaka Maezavo. Leta 2017 je napovedoval, da bo tak polet izvedel z raketo falcon heavy že leta 2018, leto kasneje bi ga z BFR (big falcon rocket) in po novem z raketo starship, ki je v začetni fazi razvoja. Še težje je verjeti njegovim napovedim za naslednjih 30 let. Januarja je izjavil, da bo do leta 2050 poslal na Mars milijon ljudi. Ceno rakete, ki bo to zmogla, postavlja Musk povsem nerealno, na vsega 2 milijona dolarjev. Ker starshipu konkurenčna Nasina SLS stane 4 milijarde dolarjev, bi stalo 2000 njegovih izstrelitev enako kot ena sama Nasina superraketa SLS. Na spletni strani »nextbigfuture« so se poigrali s številkami in ugotovili, da bi bila cena samo za Muskovo raketo porabljene jeklene zlitine 8,4 milijona dolarjev.

Musk pozablja, da so rakete, ki bi zmogle poslati ljudi na Mars, samo nujen pogoj, ne pa tudi zadosten za tako potovanje. Pred tem bomo morali rešiti vrsto danes nerešljivih težav. Med njimi so zaščita potnikov pred sevanjem, problem mišične atrofije in izgube kostne mase potnikov. Uspešen pristanek kolonistov na planetu še ne zagotavlja njihovega preživetja. Zaradi oddaljenosti od Zemlje bo morala biti kolonija samooskrbna in vodo, hrano ter energijo sama pridobivati.

Moj zaključek prispevka bralca ne bo razveselil. Tudi če nam bo uspelo ceno poleta turista v orbito znižati s 55 na milijon dolarjev, bo dosegljiv le za bogate. Vesoljski turizem se bo gotovo razvil, vendar orbitalni ne bo – še najmanj 30 let – cenovno dosegljiv za navadne smrtnike. In tudi poleta na Mars v naslednjih tridesetih letih zelo verjetno ne bo.

In vzrok za skepticizem? Nezainteresiranost vodilnih držav. V času vesoljske tekme ZDA s Sovjetsko zvezo je Nasa dobila 4 odstotke proračuna, danes jih dobi vsega 0,4 odstotka. Pri tem je zanimivo, da je njen proračun kljub temu višji, kot je skupni proračun ruske, kitajske in evropske agencije. Bojim pa se, da tudi več denarja ne bi rešilo vseh težav. V zadnjih petdesetih letih ni bilo preboja pri raketnih pogonih in današnji raketni motorji so le nepomembno boljši od tistih, razvitih v začetku vesoljskih raziskav.