Mit konkurence

V sedanji paradigmi gospodarjenja je konkurenca postavljena na piedestal boginje. S svojim zvestim spremljevalcem tržiščem povečuje učinkovitost izkoriščanja virov. Ker je v tej paradigmi človek označen kot vir, je tako samo po sebi umevno, da bo vsak tekmoval (konkuriral) z vsakim, vsak z vsemi in vsi proti vsem. In kjer si konkurirata dva (ali vsi), tretji dobiček ima. In tako smo v družbi na eni strani tekmovalnih delavcev in na drugi strani tekmovalnih potrošnikov. To pa je prav tisto, kar globalizem potrebuje in skrbno neguje. Za sabo pa pušča pustošenje narave in človeka, ki je njen nerazdružljiv del. Premor za mišljenje o povedanem! Ali mislimo še nadaljevati z religiozno podporo takemu prepričanju in delovanju?
Spoznavamo, da smo se odtujili od sodelovanja v skupnosti, od povezovanja, zato smo pa pridobili na medsebojnem obtoževanju, obrekovanju, pristranskem in nekritičnem navijanju. Niso nam tudi tuja mala ali večja koruptivna dejanja (zaposlovanje preko zvez in poznanstev, preskakovanje kakršnihkoli čakalnih vrst, raznoraznega materialnega ali nematerialnega podkupovanja in s tem povezovanja v interesne skupine ipd.), da nam povečajo tekmovalno moč in v tem smislu ne zaslužno pridobivamo v škodo drugih in naše skupnosti.
Torej smo ukalupljeni v globalizem in zato nezavedno podpiramo korporativne tvore (transnacionalne korporacije, Evropsko unijo, evroobmočje itd.) Tu pa tam, se spravimo na trge in ulice v protest proti očitnemu uničevanju narave in družbe, ki jih po vrhu v dobršnem številu organizirajo, podpirajo in finansirajo svetovni dobičkarji in njihovi podaljški.
Morda je skrajni čas, da se odločimo, da sestopimo iz vsiljenih nam okvirjev. Recimo ne potrošništvu, ki ga velikokrat prepoznamo v želji posameznika, da se z materialnimi dobrinami postavlja pred drugimi. Zato je marsikdo pripravljen se zadolževati oziroma sprejemati okove dolžniškega suženjstva. In to počenja, ker je družba sestavljena le iz nepovezanih posameznikov (je atomizirana).
Dovolj je s prekarnim delom in s prekarnimi delavci, ki so druga stran iste medalje atomizirane družbe. Največ prekarnih delavcev je med mladimi, najbrž zato, da ne bi mislili, da se ne bi povezovali, da se ne bi upirali in da ne bi zahtevali to kar jim po naravnem zakonu pripada - to je bodočnost. S prevaro so jim (so nam) pokradli proizvodna sredstva (tovarne, infrastrukturne objekte, delavnice, firme, patente, ustrezno izobraževanje itd.), ki so jo jih ustvarjale predhodne generacije in ki so jih mladi dobili v neodtuljivo dediščino. Z drugimi besedami to pomeni, da je treba s skupnimi močmi doseči redno zaposlitev ob plači, ki omogoča dostojno življenje in razvoj posameznika in njegove družine ter skupnosti. Tisti, ki v na primer naši državi trdi, da ni dovolj denarja, je ali popolni neuk ali namerno zavaja v svojo korist in korist svojih nalogodajalcev. Recimo, bilo bi dovolj, da bi uvedli vzporedno valuto, ker je v obtoku premalo denarja. Zadostna količina denarja v obtoku bi omogočala kombinacijo razpoložljivih virov in ljudi z njihovimi sposobnostmi za proizvajanje in nadaljnjo akumulacijo družbenega bogastva in zavarovanje našega dragocenega naravnega okolja. Dela je na pretek in tu so delavna mesta. Visoki predstavniki političnih strank pa nam v nasprotju z omenjenim ponujajo delavna mesta z izgradnjo okoljsko spornih objektov, pri tem da istočasno za bagatelo prodajajo podedovane proizvodne zmogljivosti pod parolami strukturnih reform in privatizacijo.
Skratka, bomo izbrali življenje, ali profit?