Mar vlada spi? Deluje in kipi, obotavljaje?

Mar vlada spi? Deluje in kipi, obotavljaje?

Vlada »vlada« več kot leto … Levica je njen prozoren korektiv, desnica si priduša, da je zmaga na volitvah njena. Kaj res je in kaj zlagano, je vprašanje, ki si ga zastavlja »srečno« ljudstvo. Minulo leto je pokazalo zobe tako pristašem, zagovornikom gospoda Šarca, kot opravljivcem, ki nikdar niso zadovoljni in mislijo, da vpliv levice državo vodi v propad, po venezuelskem vzorcu.

Kaj je v resnici že bilo in kaj je danes, se kaže v vsakodnevnem delovanju, ki preseneča v vsaki novi odločitvi. Nergačem bi dejali, naj le pogledajo (navidezni?) razcvet sociale, ne le po zaslugi levih, napredek v gospodarstvu in v političnih nastopih Šarca, ki kot naivno in šaljivo zdaj sporoča svoje odločitve. Odločenost, ki je posebna in nič kaj medla, a odločilna. S svojim govorom (ali negovorom v evropskem parlamentu) si je zadal nalogo, da v ničemer še, v resnici, ne popusti, da v vsakem hipu brani svoje prepričanje, načela in etične vrednote.

Prepriča nas z besedo in, kot se reče, s svojimi dejanji. Spoštujem ga, njegovo novo oblačilo, njegovo nestrankarsko zavest, njegov pogum. Tudi z menjavami ministrov je utrdil svojo »vladavino«, odlični, pravšnji, odločilni sta menjavi zdravstvenega in kulturnega ministra … Vsekakor bo vlada vladala vsa štiri leta, a Janez Janša bo še naprej zavračal vse vladne poteze in vlival slabo voljo svojim »neukim«, a prepričanim volivcem. Kazalci kažejo drugače, vse več politične podpore, vox populi ga zagovarja, dobil je dva evropska »člana« in poslanca, kar je za malo stranko že in še presežek v absolutnem smislu. Ljudje ga v resnici cenijo, da združi nezdružljive interese. Drugače bi ravnali vsak po svoje.



Ne vedel bi, če bi drugače kaj dejansko spremenili, ne vedel bi, da cilji in naloge vladajočih lahko v bistvu spremenijo (tak) način, obliko in »rezultate« drugačne vladavine, ki bi prišla v tako priljubljeno oblast kot druga in drugačna, »večinska« socialno-demokratična »rešitev«. Ne vedel bi, da od-rešitev nesojenega (od)rešenika ne bi vodila državo v novo krizo, v novo »ovrednotenje« socialne in človeške stiske. Ne vedel bi, a vendar vem, da ta prihodnost, ki nam trenutno vlada, ni le edina možna »sprava« različnih interesov in strankarskih veljakov, a je v tem času najboljša opcija, kar jo imamo in kar smo jo imeli v zadnjih desetletjih.

Vladajoče in levico obtožujejo za dejstva in dejanja, ki niso v njihovem programu. In prepotentni Drugi želijo spet vrniti to državo v stanje, ki nikoli ni bilo presežno in ni (nikoli) zadovoljilo glas pozabljenih in socio-politično odrinjenih na rob in na robove preživetja. Tisti, ki zdaj stojijo na levici, jim zdaj ponujajo »rešitev«, realno in utopično rešitev. Naj vas zato v resnici ne prevarajo obljube, prazne in ničeve, tistih, ki prevarani bežijo k desni opciji, ki ne odloča o ničemer in zdaj zavaja s kastrativnimi zahtevki novi vladi. Ljudje »živijo« – bedno, »bebasto« po Jean-Jacques Rousseauju –, vendar živijo. Naj torej vsak odloča sam, po svoji vesti, in naj pade, kar mora pasti, in naj raste, kar mora zrasti.

Vlada nam »vlada« več kot eno leto … Levica je korektiv, desnica se ponavlja z banalnimi, skoraj nizkotnimi obtoževanji, njihov nivo spet pada, ukvarjajo se z malenkostmi, ker nimajo, ker ni več v njihovem dosegu neka generalna usmeritev. Kdo bo, namesto njih, zdaj kritiziral, kdo bo prevzel vodilno vlogo?