Kraševec Leopold Jurca je tudi krojil zgodovino

Hvale vreden je bil zapis v Delu 17. avgusta letos o Prleku, teologu Matiji Slaviču, ki je pred 100 leti krojil zgodovino, ko je prispeval k priključitvi Prekmurja k Sloveniji v takratni Jugoslaviji. To me je spodbudilo, da v tem zapisu predstavim Primorca, primorskega Kraševca, tudi duhovnika, Leopolda Jurco, ki je pred 73 leti tudi prispeval, da sta Slovenija in Hrvaška v okviru Jugoslavije po vojni ponovno pridobili večino ozemlja, ki ga je po 1. svetovni vojni po krivični razmejitvi okupirala in zavzemala Italija. Že po nekaj letih je v Italiji in s tem tudi v okupiranih deželah zavladala fašistična oblast Mussolinija, ki je imela glavni cilj na pridobljenih ozemljih raznarodovanje z agresivno in brutalno asimilacijo.

Na dan 14. septembra 2019, ko se je odvijala proslava v Ajdovščini, na obletnico priključitve Primorske k Jugoslaviji in s tem ponovne združitve z matičnim narodom Slovenije, se je odvijala tudi slovesnost vaščanov Kosovelj na Krasu in ožjih in širših sorodnikov Leopolda Jurce. Slovesnost je bila posvečena odkritju spominske plošče Leopoldu in njegovemu očetu Karlu Jurca na rodbinski hiši, ki je danes last družine Tomaža Bekša.

Oče Karel Jurca (1875–1918), priženjen v Branik na Vipavskem, je bil načrtovalec in urejevalec parkov, kot sanitetni desetnik udeleženec balkanske, vzhodne in soške fronte v 1. svetovni vojni. Med vojno je zapisoval dnevne dogodke, iz katerih je bila mnogo let po vojni izdana knjiga z naslovom Vojni dnevnik desetnika Karla Jurce. Umrl je kot avstrijski vojak, ranjen in bolan v italijanskem taborišču ob koncu vojne. Leopold Jurca (1905–1988), Karlov sin, je bil župnik v Trvižu v Istri, član svečenikov sv. Pavla, župnik, prošt, dekan in prvi ravnatelj semenišča v Pazinu. Bil je tudi generalni vikar škofije Koper, stolni župnik in dekan v Kopru ter član duhovniške skupine za pričanje pred Zavezniško komisijo za razmejitve v Istri med Italijo in Jugoslavijo. Bil je dobitnik državnega odlikovanja bratstva in enotnosti Jugoslavije. Zapiske očeta Karla je prepisal in uredil in pripravil za objavo na Opčinah pri Trstu že leta 1921. Od takrat so zapisi utonili v pozabo, verjetno zaradi stopnjevanja fašističnih pritiskov. Po mnogih letih je ta rokopis strica našla nečakinja Irena Jurca Sosič z Opčin. V sodelovanju s svojim partnerjem Robertom Petarosom sta uspela knjigo Vojni dnevnik desetnika Karla Jurce izdati šele leta 2008 v Trstu (tisk Mladika).

Knjiga Leopolda Jurce Moja leta v Istri pod fašizmom je bila napisana v povojnih letih. Izdana in predstavljena je bila javnosti v
letih 1978/79. Izšla je pri verski založbi v Ljubljani in je bila predstavljena v Delu 3. februarja 1979. Predstavitev je objavil takrat znani novinar Bogdan Pogačnik. Nekaj komentarjev in povzetkov je navedenih v tem kratkem pregledu vsebine knjige. Objava knjige je bila namenjena seznanjanju mlade generacije, ki ne ve več, kako težko je bilo v tistih časih. To, da je tako protifašistično delo napisal duhovnik in da je izšlo v verski založbi v Ljubljani, vsekakor povečuje zanimivost in težo knjige, čeprav je bila fašistična agresivnost do duhovnikov veliko manj brutalna. Knjiga prikazuje fašistično nasilje v Istri in Trstu od leta 1929 do osvoboditve in leta 1946. Napisana je na osnovi skrbno prepisanih ali shranjenih dokumentov in razodeva avtorjevo mirno, a neomajno rodoljubje in človeški pogled na svet.



Leopold Jurca se je rodil v Braniku na Vipavskem. Mladost je preživljal z materjo in sestro na Opčinah pri Trstu. Šolal se je v Trstu, Šentvidu pri Ljubljani in Gorici. Leta 1929 je na Opčinah bral novo mašo. Ker je bila javljena namera, da bo slovesna maša v slovenskem jeziku, je bil dobesedno izoliran od vernikov in obkoljen od fašistov z bajoneti na puškah. Tako so fašisti preprečevali, da se ja ne bi slišala v javnosti napovedana slovenska beseda. Po odredbi tržaškega škofa dr. Alojzija Fogarja, naklonjenega slovenskim rodoljubom, je bil Jurca prav zato, čeprav slovenskega rodu, poslan v hrvaško Istro in je vsa leta služboval kot upravitelj v župniji Trviž pri Pazinu, in ne kot župnik, ker tega niso dovolile italijanske oblasti. Čeprav Slovenec, se je z vso vnemo potegoval za pravice in uporabo hrvaškega jezika med ljudmi in v cerkvi. S Slovenci je brez zadržkov in dosledno uporabljal slovenski jezik. Zato je bil nepretrgoma zasliševan in preganjan. Tudi kaznovan z globo 500 lir, ker je Slovencem oznanil pri maši, da so naročene knjige Mohorjeve družbe prispele. Na izrek globe se je pritoževal do najvišje sodne inštance in sodbo dobil tako, da mu je bilo dovoljeno celo pridigati in maševati v jeziku domačinov.

S tem slovesom med ljudmi in duhovščino v Istri in tudi med novimi povojnimi oblastniki je bil izbran in udeležen v skupini treh dekanov Istre, ki je pred zavezniško komisijo za razmejitev Istre in Primorja med Italijo in Jugoslavijo pričala, dokazovala in zahtevala, da se avtohtonost prebivalstva Hrvatov in Slovencev, ki je bila večinska, priključi Jugoslaviji. Pričevanje pred zavezniško komisijo za razmejitev se je odvijalo v Pazinu marca 1946. Pričevanje duhovnikov, izhajajočih iz ljudstva, je imelo veliko težo v zaključnih pogajanjih med diplomati. Izhod pogajanj je bil do zadnjega dvomljiv za jugoslovansko stran. Pomoč diplomacije SZ je v odločilnih trenutkih izostala. Italija pa je razpolagala z določenimi tajno sklenjenimi koncesijami z Angleži, ko je italijanski general Badoglio nadomestil propadlo fašistično oblast leta 1943, zapustil nemškega zaveznika in prestopil na stran »zmagovalcev« v septembru 1943.

To pomeni, da je omenjeno pričevanje treh duhovnikov postavilo piko na i in prevagalo odločitev zavezniške komisije, da je predlagala razmejitev, ki danes velja. To pomeni tudi, da je bilo delo omenjene skupine odločilno in v veliko pomoč jugoslovanski diplomaciji, da je tudi za Slovenijo zaključila pogajanja uspešno. Hrvaška je pridobila največ. Povrnila si je celotno ozemlje, ki ji je bilo odtujeno po 1. svetovni vojni in ga je zasedala Italija. Slovenija si je povrnila pretežni del slovenske Primorske. Večji del obmorskih Slovencev je na žalost ostal ločen od matičnega narodnega ozemlja. Hrvaška politika tudi danes priznava delež zaslug treh duhovnikov za pridobitve pri razmejitvi, vključno in izrecno tudi Slovencu Leopoldu Jurci, kot znajo povedati hrvaški Istrani.

Slovenska država se temu še ni pridružila. Upam, da bo vaščanom Kosovelj in občini Sežana uspelo opozoriti državo, da bo opazila pozitivno stran delovanja primorskih »Čedermacev«, ki jih je bilo med vojno veliko, tudi podobnih Leopoldu Jurci.