Komu koristi zastoj pri preoblikovanju pokrajin?

Najprej se moram opravičiti bralcem, da ponovno »težim« s problematiko pokrajin, saj sem o tej problematiki napisal že več člankov. Toda moral sem ponovno spregovoriti, kajti takšno ignoriranje Ustave Republike Slovenije, kot ga izvajajo od ljudstva izvoljeni poslanci, mirno rečeno presega moje potrpljenje. Pa najbrž ne samo mojega. V začetku leta, ob koncu januarja je namreč v državnem svetu (DS) potekala razprava o ustanavljanju pokrajin, toda ocena uspešnosti te razprave je bila negativna. Ali povedano drugače: ustanavljanje pokrajin se praktično ni premaknilo iz obstoječega stanja.

Vsi, ki spremljamo skorajda neverjetno centralizacijo v naši državi, vemo, da ta ne more prispevati k enakomernosti razvoja posameznih delov Slovenije. In prav to bi morala biti spodbuda poslancem (na vseh ravneh), da 143. člen Ustave Republike Slovenije ne bi bil le formalno upoštevan, ampak tudi realiziran. Ustava za poslance očitno še danes ni dovolj močan stimulans, da bi spregledali in razumeli njeno vsebino. Je to res slepota ali pa za njimi stojijo diktati političnih strank, ki ne želijo delnega prenosa oblasti iz centra na pokrajine, kajti s tem bi se jim zmanjšala njihova politična moč?

Pred dobrima dvema letoma sem javnost na centralizacijo države opozoril s konkretnimi številkami, ki so, vsaj zame, zaskrbljujoče. Ali je normalno, da je bilo takrat v Ljubljani kar 26,4 odstotka vseh delovnih mest v Sloveniji, da se je iz Maribora v Ljubljano dnevno vozilo na delo prek 9600 ljudi, da se je iz Prekmurja v Ljubljano dnevno vozilo prek 3200 ljudi? O tem, koliko ljudi se je vozilo na delo v Ljubljano iz drugih delov Slovenije, takrat nisem imel podatkov. Gotovo jih ni bilo malo, kar potrjujejo dnevni zastoji na vseh vpadnicah v glavno mesto. Namesto da bi politiki razmislili tudi o drugih posledicah centralizacije države, so kot na rešitev perečega problema pomislili na širitev obstoječih obvoznic in celo na gradnjo nove obvoznice okoli Ljubljane, kot je to bilo predstavljeno celo na televiziji.

Centralizacijo države potrjuje npr. tudi število raznih komisij, ki jih je bilo v predlanskem letu 274, v lanskem letu pa celo 314. Gre seveda za komisije birokratskega aparata Slovenije, ki zaposlujejo določeno število ljudi in davkoplačevalce stanejo nemalo denarja. Očitno so vse vlade – in tudi Državni zbor RS – ignorirale prvi člen ustave, posledično pa tudi 143. člen, saj je pri tem gotovo prevladoval interes njihovih političnih strank, da o drugih individualnih interesih ne govorim. Birokratizacija namreč nikoli ni ignorirala določenih vplivnih posameznikov, ki so pri tem videli le svoje osebne interese, saj je za to več kot dovolj primerov iz preteklosti.

Leta 2008 je bila razprava o pokrajinah vroča, a brez pravih rezultatov. Vanjo so se vključile tudi politične stranke: na fotografiji plakat SDS 19. junija 2008. FOTO: Marjana Hanc

Toda vrnimo se k problematiki pokrajin. Če se ozremo v države, ki nas obkrožajo (in tudi širše), bomo ugotovili, da imajo vse definirane pokrajine kot dele celovitega teritorija države. In bistvo teh je, da so nosilke razvoja svoje države. Del centralne oblasti se prenese na pokrajine, ki ob pomoči države (centra) definira svoje razvojne cilje, strategijo in taktiko njegovih razvojnih ukrepov. V tem smislu predvideva 143. člen naše ustave štiri zakone, ki naj bi zagotovili delovanje pokrajin kot samostojnih enot, seveda v povezavi z državo in občinami. Toda v vseh treh desetletjih obstoja naše države so vlade in poslanci v državnem zboru očitno pozabili na ustavo kot temeljni dokument države. Res pa je, da je delovna skupina državnega sveta pred dobrim letom pripravila predlog o pokrajinah, kjer so Slovenijo dobesedno razkosali na petnajst pokrajin in dali Ljubljani poseben status pokrajine.

Več kot očitno pa je, da je delovna skupina pri tem povsem ignorirala etnične značilnosti posameznih predelov Slovenije, ki so po mojem mnenju izhodiščni dejavnik za definiranje pokrajin in ki so nedvomno neprecenljivo kulturno bogastvo Slovenije. Kaj smemo pri definiranju pokrajin odmisliti razliko med posameznimi geografskimi deli države, kot so navade, običaji, jezikovna narečja, folklora, kulinarika, zgodovinska dejstva, pa celo geografske in klimatske razlike ...? Ne, prav ti in še ostali etnografski dejavniki pomenijo tradicijo, ki sočasno pomeni nacionalno kulturno bogastvo posameznih delov države, kar pa bi bilo porušeno s sprejetjem omenjenega predloga državnega sveta. Prav na osnovi omenjenih etničnih značilnosti lahko govorimo o naslednjih pokrajinah: Gorenjska, Dolenjska, Štajerska, Koroška, Prekmurje in Primorsko-Notranjska pokrajina, pri kateri dopuščam možnost, da prebivalci tega dela države sami odločijo, ali bi bilo smiselno, da sta to lahko tudi dve pokrajini. Torej, šest, največ sedem pokrajin, kar razumejo celo osnovnošolci. Je pa res, da so v ozki korelaciji čim večje število pokrajin in finančni interesi posameznikov, ki v večjem številu pokrajin vidijo večje možnosti za polnjenje svojih žepov, saj se število in vrste pravnih aktov multiplicira s številom pokrajin.

Pravilno definiranje pokrajin nima samo prej navedenih prednosti, temveč pomeni tudi doseganje večje demokratičnosti v duhu prvega člena slovenske ustave. Namreč, ob spremembi volilnega sistema, kar je nujno potrebno, bi v državni zbor prišli iz pokrajin izvoljeni poslanci, ne pa samo poslanci, ki jih po sedanjem volilnem sistemu določijo posamezne stranke, tudi takrat, kadar dobijo manj glasov volivcev od protikandidata, s tem pa je volja volivcev izigrana. Tudi odpoklica poslanca iz objektivnih razlogov ne poznamo, kar pa je povezano s pravili poslanske etike. Z določenim olajšanjem pa sem letos marca v medijih prebral mnenje strokovnjakov, da se vendarle približujemo številu osmih pokrajin, kar je blizu mojim dosedanjim predlogom.

Naj zaključim ta prispevek s ponovnim apelom na vse politične stranke, zlasti pa na vlado, naj v zvezi z ustanavljanjem pokrajin čim prej pripravijo ustrezen projekt ustanavljanja pokrajin, definirajo posamezne faze tega projekta, znotraj posameznih faz projekta pa tudi posamezne procese. Svetujem pa jim, da pri tem poiščejo pomoč pri strokovnjakih za projektni in procesni menedžment bodisi na Ekonomsko-poslovni fakulteti Univerze v Mariboru bodisi na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani, saj je več kot evidentno, da politične stranke same doslej tega niso bile sposobne realizirati, pri čemer nisem zasledil njihove slabe vesti.