Ko sta se v Celju cedila med in mleko

Danes naj bi upravni odbor RK Celje Pivovarna Laško izbral novega trenerja. Andrej Šušterič, dolgoletni član vodstva velikega kluba, za katerim je zelo slaba sezona, odgovarja na intervju predsednika Gregorja Planteua za Delo. Odgovor posredujemo v nadaljevanju.

Gregor Planteu: Najedli smo se gnojnice, da lahko nekdo v Celju pobere smetano

Predsednik rokometnega kluba Celje Pivovarna Laško Gregor Planteu je v intervjuju za Delo, dne 20. maja 2024, z naslovom Najedli smo se gnojnice, da lahko nekdo v Celju pobere smetano, med drugim izjavil: »Tudi jaz bi raje bil predsednik leta 2004, ko sta se cedila med in mleko. Slavil bi zmage in vsi bi me imeli radi. Žal so drugačni časi.«

S temi besedami je Planteu pokazal za njegovo funkcijo komaj verjetno nepoznavanje klubske zgodovine, omalovaževanje preteklega dela kluba in doseženih rezultatov ter s tem razburil dobršen del ljubiteljev celjskega rokometa, predvsem pa vse tiste, ki smo bili v tem obdobju v klubu tako ali drugače najbolj aktivni.

Podobni ali še hujši finančni problemi kot danes so celjske rokometaše spremljali že od same ustanovitve kluba leta 1946. Najbolj svež pri tem je spomin na nekaj let pred osamosvojitvijo Slovenije, ko se je pred začetkom sezone 1987/88 takratno vodstvo kluba ubadalo s pričakovano velikimi finančnimi težavami. Pokrovitelj Aero Celje je namreč po desetih letih uspešnega vodenja kluba napovedal prekinitev pogodbe in v klubu smo se mrzlično lotili iskanja novega glavnega pokrovitelja.

Tri sezone je glavno breme financiranja kluba nosila občinska ZTKO Celje, kasneje pa od septembra 1990 dalje Pivovarna Laško. Morda je res, da je s tem celjskim rokometašem »padla sekira v med«, kar pa se ni zgodilo samo od sebe, ampak na osnovi uspešnega dela, slovesa in rezultatov od samih začetkov kluba leta 1946 ter še posebej z aktivno vlogo takratnega vodstva kluba.

Največji klubski uspeh leta 2004, ko so celjski rokometaši osvojili naslov evropskih klubskih prvakov in zmagovalcev prestižnega evropskega superpokala, je skupaj z igralci rezultat takratnega strokovnega in operativnega vodstva ter še posebej zasluga Toneta Turnška, takratnega direktorja Pivovarne Laško in predsednika kluba.

Vse zmage in uspehi v tistem obdobju niso bili plod polne malhe denarja, kot prikazujejo nekateri, ampak predvsem pravilne kadrovske politike, načrtnega in racionalnega delovanja kluba ter zglednega medsebojnega sodelovanja na vseh klubskih nivojih, kakor tudi sodelovanja z ostalimi deležniki – bivšimi člani in ljubitelji kluba, navijači Florijani, občino Celje, mediji, sponzorji ...

Ne gre pozabiti, da so imeli tudi takrat nekateri največji evropski klubi (Barcelona, Kiel, Flensburg) mnogo ali vsaj nekajkrat večji proračun od celjskega, a da so bili Celjani kljub temu v letih 1993–2007 v samem evropskem vrhu in ob praznovanju petnajste obletnice evropske zveze EHF proglašeni za drugi najboljši evropski klub – za slovito špansko Barcelono, takrat šestkratnim evropskim prvakom.

Vse to in celotna skoraj 80-letna zgodovina celjskega rokometa govori o tem, da je poleg denarja za doseganje dobrih rezultatov potrebno še marsikaj drugega. Morda so kot odziv na omenjeni intervju Planteua dovolj zgovorne besede enega celjskih navijačev: »Neprimerno se je vedno izgovarjati le na denar. Verjamem, da s tem proračunom ne morejo konkurirati evropskim velikanom, je pa sramota, da niso konkurenčni v domači ligi. Ne verjamem, da ima kateri slovenski klub večji ali bistveno večji proračun. Po mojem je glavni problem v klubu slabo kadrovanje ter slabo delo najodgovornejših članov kluba.«

Andrej Šušterič, dolgoletni član vodstva RK Celje (1984-2008)