Kje ste bili, ko so prvič stopili na luno?

V kakšnem svetu sploh živimo? Kjer se resničnost izmenjuje z iluzijo, kjer se razum tepe z nesmisli in kjer ideologija lomasti po vseh pravilih etike, logike in stvarnosti. Poslušam, tehtam in ocenjujem. Kritično? Ne, le čudim se.

Te dni mineva 50 let od prvega pristanka človeka na Luni. Velik dogodek brez primere. A za kaj gre v resnici? Slava, prestiž ali radovednost? Kaj je bilo prej, kura ali jajce? In kaj od tega imajo radi običajni ljudje? Ali zato kaj bolje in lažje živijo? In koliko denarja je bilo vloženega v tak projekt? Z ameriške ali ruske strani? V zadnjem času silijo v bližino tudi Kitajci, Indijci, Brazilci in še marsikdo. Nikoli pa ne slišim besede kritičnega razumnika ali novinarja, ki bi se vprašal, koliko bolnišnic in koliko šol bi lahko zgradili za ta denar. Koliko zdravnikov in koliko učiteljev bi lahko izšolali. Morda bi se svet premikal hitreje naprej in brez dvoma bi šlo za korist. Ob tem pridobijo le ljudje, ki se ukvarjajo z astronavtiko in osvajanjem vesolja.

Ob večerih poslušam poročila na televiziji. Strežejo nam z nasiljem, umori in goljufijami vseh vrst ter naravnimi nesrečami. Na koncu dodajo še nekaj velikih podvigov slavnih pop zvezdnikov ali neumnosti športnikov, vmes pa nam povedo, da raziskovalci kerozina v zemlji opravljajo svoje delo z neočiščenim instrumentom in da imajo kmetje preveč lastovk v hlevih. Vmes obvezne reklame, reklame, reklame. V času mojega odraščanja je bil TV-dnevnik skupek poročil o čudežih politike in dvomljivih uspehih gospodarstva. Z reklamami pa nam je bilo prizaneseno. Danes pa poslušamo različne elektronsko popačene glasove in slaboumne tekste ter nesmiselno nagovarjanje k nakupom stvari, ki jih v glavnem sploh ne potrebujemo. Naprej izvemo, kako nesramno poceni so stvari, čez nekaj minut pa, kaj moramo napraviti za boljše zdravje in počutje. Nazadnje pa slišimo otroka, ki dela reklamo za avtomobile. To je poleg pedofilije velika zloraba otrok.



Čudno zvenijo besede ob različnih komemoracijah ob obletnicah neke naravne katastrofe ali človeške zlobe in neumnosti v zločinu in nasilju. Govorniki so polni zanosa o tem, da se to nikdar ne bo ponovilo. Ne vem, ali verjamejo svojim besedam, seveda se bo ponovilo, in ne samo enkrat, le dolgo je treba živeti in človek lahko doživi vse. Tam, kjer ima prste vmes človek, se zgodi vse. Nesreča, zloraba in uspeh, zločin in pohlep, oholost, ljubosumje, vzvišenost ter občutek moči slave in denarja, saj se v resnici pehamo za ničevosti. Sicer pa je že francoska revolucija pokazala, za kakšne prazne parole se ljudje pobijamo. »Svoboda, enakost, bratstvo.« Kdo pa je resnično svoboden in v čem smo si zares enaki? Z veliko denarja je mogoče kupiti svobodo v smislu izpolnjevanja želja in tu že nismo vsi enaki – morda v tem, da na koncu vsi umremo. Bratstvo, no ja, videli smo, kaj se je dogajalo v 90. letih prejšnjega stoletja v Bosni. Z idealom bratstva je povezana tudi Cankarjeva smrt, a še ni čas za resnico. Da pa nam ne bi bilo preveč dolgčas, imamo tu tudi politične igrice. Kdo tu pije in kdo plača, se najbrž ne ve, morda kdo plača, pa že ... In različne delitve ljudi na take in drugačne.

A kje je bila naša generacija, rojena nekaj let po drugi svetovni vojni, kje smo bili mi ob pristanku človeka na Luni? Sam sem ležal v bolnišnici, kjer so se zdravniki trudili, da bi mi ohranili tistih nekaj odstotkov vida. Tisti čas me je najbolj pretresla novica, da se Beatli razhajajo. Moja žena je bila takrat punčka v drugem razredu osnovne šole in je bila fascinirana nad tem, da je lahko gledala barvno televizijo pri sorodnikih. Neka naša soseda, ki je bila takrat že zelo stara, pa sploh ni verjela, da se to resnično dogaja, in je trdila, da so »Amerikanci« vse skupaj posneli tam, kjer delajo filme. Težko se je sprijaznila z napredkom znanosti, in če bi kdo rekel, da bomo imeli čez 20 let v žepu škatlice, velike kot škatlice cigaret, s katerimi se bomo lahko povezovali s svetom, bi se mu tudi čudili. Odraščali smo brez računalnikov, mobitelov in tudi televizije. Imeli smo le radio Savica, ki je premogel le dva programa, z nekoliko šuma tudi radio Zagreb, da smo lahko poslušali najnovejše uspešnice iz sveta popularne glasbe. Veselil pa sem se svoje prve električne kitare in loparja za pingpong, in tudi prave nogometne žoge, za katero smo mulci na ulici zbirali denar. In deklet, ki smo jih vabili na sladoled. Naši glasbeni idoli nas povezujejo v prepričanju, da smo bili pravzaprav srečna generacija.

Slabo leto kasneje smo lahko prebirali napis, ki se je bleščal v publiki, ki je v Hali Tivoli spremljala svetovno prvenstvo v košarki med Ameriko in Jugoslavijo: Luna vaša, zlata naša.