Karanteni na rob

Ni pravično gledati na življenje zgolj z vidika človeka in naših potreb po zdravju, hrani in užitku. Na položaj, v katerem smo se znašli pod pritiskom virusa sars-cov-2, bi bilo treba pogledati tudi s stališča Zemlje in njenih bitij.

To pa je smiselno samo, če Zemlji priznavamo, da ni samo krogla materije, ampak, ob predpostavki tako imenovane »Gaja teorije«, tudi kompleksna zavest, v kateri smo soustvarjajoč udeležena vsa bitja na planetu, vidna in nevidna. Če je to tako, si lahko predstavljamo, kako hudo moteče je za kompleksno zavest Zemlje, če na njej neprestano hrumi civilizacija s svojim prometom, nebrzdanim izkoriščanjem zemeljskih zakladov in turisti vsepovsod. Dnevi z ljudmi množično v karanteni so blažen trenutek miru za Zemljo in njena bitja, da si lahko opomorejo in zadihajo skozi svoje svete kraje, osvobojene tujcev.

Nikakor pa ne trdim, da smo ljudje Zemlji odveč in da se nas hoče s pomočjo trdoživega virusa znebiti. Moje večdesetletne izkušnje pri zdravljenju energijsko in čustveno poškodovanih krajev po svetu vedo povedati, da je človek spoštovan in cenjen član planetarne skupnosti pod pogojem, da množično ne pozabimo na svoje korenine v Zemlji in ne izgubimo stika s pravzorcem (matriko) človeškega bitja kot hkratnega bitja Zemlje in bitja duhovnih razsežnosti. V primeru izgube stika prej ali slej postanemo kolektivni zajedavec, ogrožajoč celovitost in obstoj življenja na Zemlji.



To se je žal zgodilo v modernem času in se kaže v brezkončnih vojnah, nebrzdanem hlepenju po dobičku in revščini na drugi strani in v marsičem drugem. Na tej točki si lahko predstavljamo, da Zemlja kot bitje in zavest sproži svoj imunski sistem. Najprej smo ga spoznali v obliki tako imenovanih »podnebnih sprememb«, ki se dnevno zaostrujejo, in nazadnje še z bliskovitim širjenjem virusa sars-cov-2, za katerega strupeni pojav farmacija (še) ne pozna zdravila. Kolikor razumem imunski sistem Zemlje, je vloga virusov med drugim, da ustavijo procese v osebnem ali planetarnem organizmu, ki ogrožajo bodisi osebni ali pa skupnostni razvoj v smeri celovitosti in vse večje povezanosti planetarnega življenja.

Predlagam, da del prostega časa, podarjenega s karanteno, uporabimo za vadbo ponovne ozemljitve. Biti ozemljen pomeni biti v resonanci z zavestjo Zemlje in s smerjo njenega razvoja v realnem trenutku prostora in časa. Končno to pomeni ustvarjati pogoje za zdravje in življenje, uglašeno z gibanjem celote. Stoje ali sede si predstavljajte, da poženete korenine, podobne drevesnim, le da so bolj svetlobne narave. Poskusite občutiti življenje, ki vam priteka po njih, vi pa Zemlji vračajte svojo dobro voljo in hvaležnost.

Nič hudega, če se nahajate v petem nadstropju. Zemlja ni le prst. Kot celovita zavest seže najmanj tako visoko kot ozračje. Tudi ni namen zgolj, da bi si posameznik povrnil svojo ozemljitev. Zavest Zemlje je podobna hologramu, zato velja, kar naredite v tem smislu zase, je tudi prispevek celoti.