Avtorica kolumne Praznične pripombe Alenka Puhar na Delovi mnenjski strani 14. maja odpira podobna vprašanja, kot smo jih sprožili (na prezrtem) posvetu v Državnem svetu RS 10. maja 2019 z naslovom: Ali v Sloveniji obeležujemo verodostojne zgodovinske dogodke?

Obenem pa je omenjeni posvet podal podobne odgovore, ki so obenem odgovori komentatorjem na članek A. P.: obstoječa obeležja niso povsem verodostojna, nekatera pomembna pa so spregledana. Med slednje gotovo sodi 13. maj, dan spopada vodilnih TIGR-ovih borcev z okupatorjem na Mali gori nad Ribnico (v času, ko so, kot je zapisal Kocbek, komunisti še mirovali), pa, recimo, ustanovitev prve partizanske čete na Veliki gori 1. julija 1941 – dva bolj ali manj zamolčana dogodka (zakaj tako, je tema zase). Za razliko od večine dosedanjih komentatorjev, ki avtorici AP očitajo sramotenje NOB, pa kot dolgoletni proučevalec Kocbekove zapuščine menim, da ima ga. Alenka Puhar v osnovi prav. Edvarda Kocbeka ne omenjam po naključju, saj so njegovi zapisi ključ za odgovor, kdaj se je pravzaprav pričel odpor proti okupatorju.

Ne strinjam se s tistimi, ki pravijo, da četudi se natančno ne ve, kdaj je bila ustanovljena OF, moramo pač določiti neki datum. Najprej bi se veljalo vprašati, zakaj je Kidrič sklical sestanek v vili pod Rožnikom (kjer je sicer že leto pred tem delovalo Društvo prijateljev Sovjetske zveze), ravno 27. aprila oz. že dan prej, v času Hitlerjevega prihoda v Maribor. A s to temo ne bom obremenjeval cenjenega bralstva. Ključno vprašanje je, ali je bil odpor organiziran pred 22. junijem 1941 ali šele po njem – pomembno za samo zgodovinsko resnico, za takratno držo Komunistične partije in očitno še danes za potomce slavne preteklosti.

Tisti, ki s(m)o se pretolkli čez Kocbekove zapise in dokumente, vemo, da E. K. v Tovarišiji, torej v dnevnikih iz leta 1941, niti v enem stavku ne omenja 27. aprila kot dneva odpora. Kocbeku lahko marsikdo marsikaj očita, a ne moremo zanikati tega, da je bil iskren pričevalec takratnega časa. Zapisoval si ni le vseh pomembnih dogodkov, ampak celo osebna, intimna doživetja. O samem 27. aprilu pa je zapisal tako: »Že prve mesece smo bili (krščanski socialisti) med prvimi pobudniki spoznanja, da odrešilna parola ni v čakanju, ampak v akciji. (...) Komunisti so mirovali. Še v pogovorih so se obotavljali, trpeli pod težko travmo. (...) Tesnoba komunistov pa se je sprostila 22. junija 1941, ko je Hitler napadel Sovjetsko zvezo. Položaj v svetu se je mahoma spremenil. (…) Protiimperialistična fronta, ki so jo komunisti organizirali po nemško-sovjetskem paktu in je zato životarila, se je sedaj brez posebnega akta spremenila v Osvobodilno fronto slovenskega naroda.« In malo naprej nadaljuje: »Prvič: zgodovina NOB ne pozna nobene oficialne ustanovitve OF. (…) Ta datum je nastal manipulativno. Kidrič je potreboval ta datum in zato so pač neki debaterski sestanek pri Vidmarju proglasili za zgodovinski datum (…) Drugič pa me na tistem debaterskem sestanku zato ni bilo, ker so mi bili komunisti tisti čas Hitlerjevega pakta s Stalinom upravičeno sumljivi, zato sem pogovor z njimi odklanjal, vse do Hitlerjevega napada na ZSSR. Prava OF se je z njimi začela oblikovati šele po tem datumu. Poletje 1941 je izoblikovalo OF, posebno ko se je začela širiti novica, da v njej sodelujejo krščanski socialisti.« (Vir: odlomki iz knjige Andreja Inkreta In stoletje bo zardelo, stran 130)

Sedanji »novi razred« (če uporabim Ðilasov termin) se ne bo odrekel dediščini slavne preteklosti in simbolu upora, pa četudi ga dejansko ni bilo pred napadom Hitlerja na SZ. Obeležja oz. zgodovinski miti imajo tudi v sodobnosti močno propagandno in mobilizacijsko moč. Zato se o teh Kocbekovih zapisih ne govori; so še danes »prepovedani«, kot je bila njegova Črna orhideja pred desetletji.