Jezus – novodobni anarhist in temni vitez zla

»Bebast je, vendar živi.«
Jean-Jacques Rousseau

JK – odrešenik – bi bil v sodobni družbi »manko« in »zavržek«, izgnan, pregnan, izvržen iz družbenega raja. Raj: »paradiž« predstavlja danes kapitalsko proizvodnjo, svet – suženjskega – dela in potrošnje. JK bi bil v njem le neki posameznik brez nekega določenega cilja. In namenjene mu »odrešitve«. Bil bi prevratnik: anarhist, ki hotel bi porušiti »nagnito zgradbo« privilegijev, socialne neenakosti in pa države kot družbene pogodbe.

Hotel bi spremeniti ves – celoten svet »pogubne« človeške eksistence v nek drug, »pomanjšan« in vendarle univerzalen svet svobode in svetlobe. Iz nične eksistence v ex(=iz)esse (=bitje) v neki drug, drugačen in osvobojen življenjski modus, ki ne bi več (že/še) in večno temeljil v proizvodnji-za-denar, temveč v proizvajanju-za-dobro in-za-lepo (kar pomeni grški pojem techne), lepoto in dobroto samo. JK je anarhist, ki v temelju (arhe) »izniči« (an-arhe) našo skrajno nemogočo in neuspešno vednost in vedenje, spremenil bi v temelju človeško nepripravljenost na novo bivanje, v »breznu« strašnega, nestrpnega in nemogočega pre-bistvovanja (Abgrund des Wesens) in na svobodo.

JK bi kot »začetnik« in kot »obljuba« večne sreče med ljudi prinesel strah, tesnobo in razdor (Furcht, Angst in Spaltung), saj bi posameznik ne smel več zaživeti svoje minimalne, omejene, podrejene »sreče«. Živeli bi v prisilnem raju, v »zaprtem vrtu« neke utopije in (ne)srečnega prabitja, ki ni uresničljivo, vsaj ne v sodobnem svetu, čeprav se zanj bori »levica«, ki z desnico in levico grabi po oblasti. Ne vedel bi, da JK ve za sporno odrešitev, ne vedel bi, da zdaj Levica, ki se zaveda in gradi spremembe, še ve za Jezusovo »izročilo«?


Ne vem, da novodobni JK kot subjekt, posameznik in individuum gleda, vidi in sprejema svet brez »omejitev«, brez nove prebuditve (nouveau révélation), ki bi prinesla slo po novem (ne)uresničljivem »doživetju«, ki bi spreminjalo človeka-državljana (citoyjena) v prislovično pričakovanem raju, v Bitje (être de la bonté) = dobrote, brez temnih vitezov (les chevaliers obscures) in »zla«, ki nam zdaj vladajo s prikrojenim znanjem in moralo. Visoko Zlo (haut Mal) v resnici ni uresničljivo, vsaj ne v naši ozki in določeni bivanjski »stiski« se to ne bo zgodilo.

A JK ve, kot vsak posameznik: subjekt neskončne proizvodnje, da sreča ni več ulovljiva na »tržišču« kapitala, na tržnici prastare basileie, kjer je JK izgnal prekupčevalce in trgovce s »podlim« blagom. Na trgu vsesvetne (iz)menjave, ki zdaj igra – kot vsak posameznik in kot celotna družba – na »igro sreče«. JK je anarhist, prevratnik in baraba, ki hoče več, kot je v resnici dosegljivo in uresničljivo. Ki se postavlja v vlogo »rešenika«, četudi (od)rešitev ni mogoča.
Zato naj boj zdaj (do)konča peščica, ki v parlamentu nasprotuje vladavini sojenih izbrancev, ki vladajo z »izmišljeno« pravico, a vsaj? za zdaj? po pravu in »resnici«?

Naj boj se nikdar ne konča, naj vsak posameznik naprej živi v utesnjeni vlogi svoje družbene, družinske, »otopele« sreče, omejen in večkrat »bebast«, po J. J. Rousseauju, da, bebast in vendar delujoč in živ, dejaven v nedejavnosti in srečen v svojem upanju na »boljši jutri«. In na zarjo, ki se dvigne po prečuti noči.