Gospod Pavliha, hvala za pismo!

V Sobotni prilogi sem 4. aprila na 31. strani prebrala pismo gospoda Milana Pavlihe o »neprimernem preimenovanju« domov za starejše v domove za ostarele ali starostnike. Rada bi mu čestitala za njegovo pisanje. Končno se je nekdo odločil in napisal. Čestitke!

Kar zmrazi me, ko slišim »domovi za ostarele« – tega napisa ne najdete nikjer v Sloveniji. V domovih za starejše ali upokojence, kot se tudi imenujejo (tudi ne najbolj posrečeno), so tudi nekateri mlajši pa ljudje s posebnimi potrebami, ki ne morejo poskrbeti zase in so odvisni od pomoči. Ali so zato ostareli?

Čeprav imam že sedem križev, se ne počutim ostarele, ker lahko še sama skrbim zase, sem »nepoklicna novinarka« in pišem za upokojensko glasilo, v okviru slovenskega društva se ukvarjam se z umovadbo, imenovano Križemkražem ... Člani so tudi ljudje, ki še dolgo ne bodo upokojenci.

Gospodu Pavlihi se zahvaljujem v svojem imenu in v imenu še marsikoga za njegovo pismo in razmišljanje, ki ga je sklenil z besedami: »Nihče se ne želi opisati kot ostareli, beseda starostnik pa namiguje na betežnost.« Predlagam uredništvu, da njegovo pisanje posredujete tudi predsedniku države, na vlado in vsa ministrstva,