Delo je 9. maja na 7. strani pod naslovom Evropa je najboljša zamisel, kar se nam jih je kdaj porodilo objavilo skupno izjavo predsednikov držav Evropske unije s pozivom državljanom na volitve: skupna izjava je sicer hvalevredna, vendar (pre)pozna in vsebinsko nepopolna.

Če bi se namreč predsedniki že prej oglašali ob pomembnejših trenutkih v razvoju EU, potem ne bi bili danes tu, kjer smo – z vse več pojavi nacionalizma, obujanjem fašizma, razraščajočo in ljudem odtujeno birokracijo, omejevanjem svobode govora in informiranja, zapiranjem notranjih (!) meja, medlo zunanjo politiko, izstopanjem držav iz EU itd. Evropa miru, svobode, enakosti, demokracije, zvestobe skupnim vrednotam, partnerstva itd. je očitno ogrožena. In kar je najbolj nevarno – mladi predvsem koristijo razne ugodnosti, se prilagajajo načelu kruha in iger, ne premorejo pa nobenega kritičnega razmisleka o dejanskem stanju in potrebi po spremembah vsaj na volitvah. V najboljšem primeru bo torej v naslednjem evropskem parlamentu večino časa in energije namenjeno spopadu med razdiralnimi nacionalizmi in povezovalnimi vrednotami: že tako vprašljiv razvoj EU in njen pomen pa bosta še bolj negotova. A predsedniki v izjavi govorijo o močni Evropi, kjer bomo partnerji, ne pa nasprotniki, ter o izzivih, ki jih bomo premagali z močnim gospodarstvom in večjo socialno povezanostjo (kohezijo).



Prav v zvezi s povezanostjo ljudi in Evropejcev bi rad opozoril na še en izziv, ki je spregledan. Namerno? Gre za jezikovno politiko in demokracijo v EU. Če predsedniki resno govorijo o enakosti, povezanosti (koheziji), demokraciji, potem se ne sme nadaljevati sedanja jezikovna diskriminacija, kolonializem in laganje. Privilegirana uporaba enega nacionalnega jezika – danes angleščine – je namreč v nasprotju z vsemi mednarodnimi dokumenti, še posebej s splošno deklaracijo o človekovih pravicah (uporaba materinščine in enakopravnega sporazumevanja). Evropa je danes v vlogi janičarja, ki širi angloameriški jezik in kulturo. Zagovorniki angleščine kot nekakšnega svetovnega jezika so enaki nekdanjim zagovornikom ruščine v nekdanjih vzhodnoevropskih državah. Državljani Evrope si zaslužijo drugačno možnost prave in pravične jezikovne demokracije, enakopravnosti, sodelovanja in povezanosti.

Gre za uporabo mednarodnega jezika v vseh primerih neposrednega stika med govorci različnih nacionalnih jezikov, kjer se vedno znova oblikuje bojišče za nadvlado. Pred kratkim so ob petnajstletnici vstopa Slovenije v EU naši novinarji prikazali stanje v obmejni Gorici in obmejni Radgoni. V obeh primerih sta poudarjeno izstopala nepovezanost in nesodelovanje ljudi na obeh straneh meje. Očitno gre za nesposobnost sporazumevanja zaradi neposrednega spopada dveh različnih nacionalnih jezikov. Tako v tem kot v vseh podobnih primeri doma in v svetu bi morali uporabiti znano rešitev uporabe tretjega nacionalno nevtralnega jezika. UNESCO (Organizacija OZN za izobraževanje, znanost in kulturo) je že dvakrat (leta 1954 in 1985) sprejela resolucijo s pozivom za širjenje mednarodnega jezika esperanta. Tudi Slovenska nacionalna komisija za Unesco dobro pozna vsebino in namen obeh resolucij.

Čas je, da drugačna Evropa pokaže drugačno pot na področju jezikovne demokracije. Bomo šli samo za en dan na volitve ali pa izkoristili tudi to možnost za trajno enakopravno sodelovanje in večjo povezanost?