Druga plat sežiganja odpadkov

V rubriki Pisma bralcev in odmevi je bil 30. marca objavljen prispevek dr. Petra Glaviča z naslovom Odpadke moramo uporabiti. Kolikor se po eni strani strinjamo z razmišljanjem v prispevku, se nam po drugi strani zdi, če povemo v prispodobi, da avtor zaradi navdušenja nad gozdom v njem ne vidi trhlih dreves.

Tako »trhlo drevo« v prispevku je trditev, da so cementne peči najboljša metoda za uporabo plastike in gume kot energenta. Resnica je drugačna: odpadki se lahko v cementnih pečeh tako masovno sosežigajo predvsem zato, ker trenutni predpisi omogočajo cementarnam nekajkrat večje količine izpustov nevarnih snovi, kot je to dovoljeno pri sežigalnicah odpadkov. Cementarne lahko pri sosežigu odpadkov izpuščajo v zrak dvakrat večje povprečne emisije prahu, 2,5-krat večje povprečne emisije dušikovih oksidov NOx, petkrat večje povprečne emisije plinastih organskih snovi TOC, petkrat večje povprečne emisije benzena in neomejene emisije ogljikovega monoksida!

Predpisi, ki omogočajo take »odpustke« za sosežig odpadkov v cementarnah, so krivični do okoliških prebivalcev in diskriminatorni in prej ali slej jih bo potrebno odpraviti. In šele ko bodo morale tudi cementarne investirati v dodatne filtre za čiščenje izpustov (tako kot morajo to npr. sežigalnice odpadkov), se bo pokazalo, ali so cementarne res tako dobra metoda za uporabo odpadkov. Očitno ne, če tudi sam pisec pravi, da cementarne brez sosežiganja odpadkov že danes ne morejo gospodarno obratovati (ko teh filtrov nimajo).

Trhlo drevo v tem gozdu je tudi cementarna Salonit Anhovo. Gre za cementarno, ki je v preteklosti opravljala tudi obsežno proizvodnjo azbestno-cementnih izdelkov, zaradi katere so je v širši okolici srednje Soške doline množično pojavile azbestne bolezni in smrti številnih ljudi, tako zaposlenih kot okoliških prebivalcev. Zaradi dolge dobe, v kateri se azbestne bolezni pojavijo, obolevanja tudi danes še ni konec, nekateri menijo, da tudi vrha še nismo dosegli.

Azbestnim bolnikom priporoča zdravstvena stroka bivanje v okolju s čistim zrakom – cementarna in sosežigalnica odpadkov Salonit Anhovo pa je npr. v letu 2018 izpustila v zrak več kot 21 ton prahu, 1491 ton NOx, 103 tone TOC (v katere se uvrščajo tudi policiklični aromatski ogljikovodiki PAH, za katere je v prispevku rečeno, naj iz cementarn sploh ne bi izhajali), 993 ton CO, 2,6 tone benzena, več kot osem ton SO2, več kot tri tone anorganskih spojin klora, skoraj 41 ton amonijaka … Le s kakšno strokovno integriteto je k temu mogoče zapisati, da take cementarne »ne smemo ovirati pri povečevanju deleža odpadkov v energentu«?

Preostalim razmišljanjem o ukrepih, ki so potrebni za nič odpadkov in krožno gospodarstvo, se pridružujemo, vendar bi obenem dodali še nekaj pogumnejših predlogov, ki jih pogrešamo.

Ne le da moramo zmanjšati količino odpadkov, tudi sistem njihovega ločenega zbiranja moramo izboljšati, tako da bodo zbrani bolj pregledno in v bolj čisti obliki – s tem bomo lahko povečali delež njihove snovne reciklaže, ki ima prednost pred sežiganjem odpadkov. Manjši delež odpadkov, ki za snovno reciklažo še vedno ne bo primeren in naj bi se uporabil kot gorivo, se lahko sežiga le pod enako strogimi pogoji glede izpustov v zrak – predpise o dovoljenih emisijah je zato treba določiti enako za vse prebivalce. Če cementarne želijo uporabljati odpadke za gorivo, naj torej namestijo enake filtre, kot jih za ta namen morajo uporabljati sežigalnice odpadkov.

Pri tem pa ne pozabimo na razvoj novih tehnologij, ki prinašajo drugačno snovno predelavo odpadkov. Institut Jožef Stefan je, na primer, poročal o tehnologiji, ki omogoča predelavo komunalnih odpadkov v dizelsko gorivo, iz Azije poročajo o razvijanju tehnologije za proizvodnjo električne energije iz plastike in glede na razsežnost te problematike bo teh dognanj vedno več.