Dotrpeti ali umreti?

Leta 2018 je slovenska javnost izvedela, kako nesrečne so bile okoliščine umiranja uglednega zgodovinarja dr. Janka Pleterskega.

Po spodletelem poskusu samomora je oslepeli, oglušeli in telesno popolnoma opešani, hudo trpeči varovanec ljubljanskega doma upokojencev Fužine napisal državnemu zboru pismo, v katerem se je zavzel za osebno človekovo pravico do smrti, ki jo Slovenija mora priznati. S tem njegovim dejanjem se je prvič pri nas začelo javno razpravljati in opredeljevati za in proti evtanaziji. V dobrem letu in pol so se izkristalizirala stališča, ki so izrazito nasprotna in se prekrivajo z levo in desno politično opredelitvijo obeh taborov.

Komisija Republike Slovenije za medicinsko etiko, v katere pristojnost sodi problematika evtanazije, je proti evtanaziji. V nasprotovanju pobudnikom zakona za evtanazijo, ki so strnili vrste po smrti Janka Pleterskega, se je najbolj izpostavil profesor filozofije in podpredsednik komisije dr. Borut Ošlaj. V medijih je izrazil je več pomislekov, in sicer: nevarnost morebitnih zlorab; evtanazija je uzakonjena le v peščici držav; uzakonitev pravice do smrti je nesmiselna, ker smo nanjo obsojeni; poglabljanje erozije humanosti in razjedanje temeljnih etičnih, pravnih in medicinskih standardov. V bojazni, da bi bilo zlorab pri nas bistveno več kot drugod, je izhajal iz ocene, da imamo »izjemno slabo urejen zdravstveni sistem«.

Če začnem pri koncu, se s to oceno ne strinjam. Nasprotno, mislim, da je zdravstveni sistem v Sloveniji dober in povsem primerljiv z drugimi evropskimi sistemi, in močno dvomim, da se s to njegovo oceno strinja ne le večina zdravnikov, temveč tudi tisti zdravniki, ki so člani komisije za medicinsko etiko. Saj nismo Burma ali Venezuela, da bi se bali slabega zdravstva, je pa res, da je bila Slovenija razglašena za državo, ki ima enega najbolj nepravičnih sistemov zbiranja denarja za zdravstvo, kar pa ni – filozofski problem. Vsekakor čudi tako široko dojemanje predmeta filozofije, kakor ga izpričuje prof. Ošlaj. Morda moramo to razumeti kot manipuliranje z javnim mnenjem, podobno političnim manipulacijam pred volitvami, ko je zdravstvo vedno pri roki, da strnemo vrste in »ga uredimo«. Ni pa nujno, da ne bi šla zadeva na slabše, če bodo privatizacijski pritiski prehudi.



Da bi načeli humanost ter etične, pravne in medicinske standarde po tem, ko so evtanazijski zakon že sprejele druge države, tudi ni bojazni. Prvenstvo so nam vzeli iz rok Švica, Nizozemska, Belgija, Luksemburg, nekaj ameriških zveznih držav in Kanada, kjer so povsod uzakonili bodisi aktivno evtanazijo ali pomoč pri smrti. Ali je to peščica držav, kakor sodi prof. Ošlaj, ali ne, vsekakor ni tema za filozofa. Se pa lahko vprašamo, koliko držav bo moralo še uzakoniti aktivno evtanazijo, da bi jim bili v Sloveniji pripravljeni slediti? Sicer pa, četudi gre le za »peščico«, so med njimi pomembne, velike in napredne države, zato bolj kot kvantiteta prepriča kvaliteta.

Da smo vsa živa bitja obsojena na smrt, ni nobenega dvoma. Pa vseeno je prvovrstno filozofsko vprašanje, ali so tkivne rezine, ki jih znanstveniki držijo pri življenju tako, da jim dovajajo glukozo in kisik ter vzdržujejo nevtralni ph – opisujem laboratorijske poskuse na medicinski fakulteti Univerze v Mariboru, kjer tačas potekajo pionirske raziskave trebušne slinavke v svetovnem merilu –, žive ali ne? Miške, ki so jim tkiva pripadala, so seveda dale življenja (in svoje trebušne slinavke) na oltar medicinskega napredka, v tem primeru zdravljenja diabetesa.

Tudi stari Hipokrat bi se dandanes verjetno težko opredelil, ko v tujih telesih naprej živijo organi že umrlih darovalcev, ko se iz matičnih celic delajo nova tkiva in ko se tudi rojstva dogajajo v skladu z željami, naročili in debelino denarnice interesentov. Usodnost rojstva in smrti v 21. stoletju ni več poglavitna ontološka tema, še najmanj pa razlog za mučno in dolgotrajno umiranje na smrt bolnih ljudi.

In končno, kako preprečiti morebitne zlorabe? Vsekakor tako, da človek izrecno, večkrat, morda tudi pismeno izrazi svojo voljo in da njegovo terminalno ali nepopravljivo stanje potrdita najmanj dva zdravnika, potem pa o tem odloči posebna komisija. Kdor se boji zlorab pri izvajanju evtanazije, naj se raje vpraša: Koliko pa je zlorab in neoliberalnega služenja na račun počasnega umiranja bolnikov? In to v imenu Hipokratove prisege.

Ker bo kmalu dve leti, kar poteka široka javna razprava o evtanaziji, v kateri so se opredelili že vsi, ki so imeli s tem v zvezi kaj povedati (utemeljeno ali ne), predlagam ministrstvu za zdravje, da preseka ta gordijski vozel in ustanovi evtanazijsko komisijo, ki bo pripravila evtanazijski zakon in pri tem imela pred očmi resnično glavni in najvišji cilj, o katerem ne more biti nobenega dvoma – to pa je interes bolnika.

Tako je leta 2015 razsodilo Evropsko sodišče za človekove pravice v zadevi Lambert in nesrečnega moškega, ki so ga z aparaturami enajst let po prometni nesreči držali pri »življenju«, so končno lahko odklopili. Želja in interes bolnika morata biti glavni argument pri odločanju o tako pomembni zadevi, kot je končanje življenja. Nedojemljiva so pota usode in nihče ne ve, ne kdaj ne kako bo odšel, a prepričana sem, da nikomur ni do tega, da bi bila njegova končna usoda v rokah drugih.