Dodatno zaračunavanje vseh možnih storitev v domovih za starejše je že kar modna muha, ki po mnenju oskrbovancev, svojcev pa tudi širše javnosti hkrati postaja nenadzorovan poligon za ustvarjanje dobička.

Dejansko je vse to dogajanje ob vsesplošni podražitvi oskrbnin in zaračunavanju dodatnih storitev zaskrbljujoče za oskrbovance, ker ni jasno, kdo je pravzaprav glavni odločevalec, ali lahko domovi sami odločajo o vsem ali pa nad vsem tem bdi tudi država in vsa ta dodatna zaračunavanja storitev tudi odobrava in potrjuje – oziroma če sploh ima možnost, da od izvajalcev zahteva črtanje posameznih dodatnih storitev.

Vsekakor je skrb vzbujajoč vedno daljši seznam teh plačljivih storitev – prav tako je že kar srhljiva tudi marsikatera na novo zapisana storitev. Ena od takih na novo nastalih plačljivih uslug je »namestitev slušnega aparata«, ki jo vrednotijo na 1 evro. Kako so ponekod ovrednotili to storitev točno na ta znesek, je še eno vprašanje za kdaj drugič, še posebej ob predpostavki, da je to cena za slabe pol minute dela.



Ekonomska računica kaj hitro pokaže, koliko lahko postavka en evro hipotetično prinese v 8 urah na dan in koliko na mesec. Ob tem dobička željnem preračunavanju pa je zagotovo zelo pomemben faktor tudi statistično dokazano dejstvo, da se polovica starostnikov sooča z izgubo sluha in so potencialni uporabniki slušnih aparatov.

Na prvi pogled en evro mogoče res ni veliko, ampak dejstvo je, da je namestitev slušnega aparata vsakodnevna storitev, včasih lahko tudi večkrat na dan, in to lahko hitro postane strošek, ki si ga marsikateri oskrbovanec ne more privoščiti. Človek brez slušnega aparata postane še bolj izoliran od družbenega dogajanja, osamljen, dehumaniziran, diskriminiran in posledično še bolj depresiven v okolju, ki naj bi mu omogočilo polno vključenost in zdravo ter produktivno tretje življenjsko obdobje.

Ob branju takih poslovno-dobičkarskih umotvorov je za marsikoga grozljivo spoznanje, kako razčlovečeni postajajo ponekod ti odnosi do starejših ljudi, še posebej do tistih s posebnimi potrebami, ki še toliko bolj potrebujejo spoštljiv odnos do osebnega dostojanstva in seveda sočutno razumevanje za vse težave, s katerimi se soočajo. Slušni aparat je že tako ali tako neki dodaten strošek za marsikaterega uporabnika, z baterijami in dodatnim vzdrževanjem vred, in je, milo rečeno, nespodobno, da se jim v domovih za starejše zdaj ta uporaba še dodatno zaračunava.



Spoštovani vsi tisti, ki odločate o doplačevanju storitev v domovih za starejše občane, razmislite malo, kaj je plačljiva storitev in kaj je spoštovanje človekovega dostojanstva. Kot predsednik odbora naglušnih uporabnikov slušnih aparatov, ki deluje pod okriljem Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije (ZDGNS), vas vljudno naprošam za razmislek, predvsem pa za spoštljiv odnos do vseh oseb, ki za polno vključenost in socializacijo nujno potrebujejo slušni aparat. Slušni aparat ni luksuz, ampak je potreba in želja uporabnikov po enakovredni komunikaciji v njihovem socialnem okolju.

Prijaznost ne bi nikoli smela biti plačljiva storitev, ampak spoštovanja vredna prostovoljna človekoljubna pomoč. Prijaznost do sočloveka je vrednota, takšno zaračunavanje dodatnih storitev pa navadna sramota.