V naših medijih lahko vedno pogosteje beremo novice, da se je preko noči dogodil kakšen nov pokol domačih živali, ki jih rejci čez noč običajno puščajo v zavarovanih oborah in kjer domače živali običajno preživljajo dneve, prosto spuščene in na paši. Kot napadalce poročevalci največkrat obtožijo volkove, kar je resnici na ljubo res ali vsaj najverjetnejše. Očitno je res, kar opažajo in sporočajo naši strokovnjaki za prostoživeče gozdne živali, da se je število volkov in medvedov v naših gozdovih precej povečalo, opazno pa narašča tudi število šakalov in območij, kjer je njihova prisotnost opažena in potrjena. Da preživijo, mora vsa ta množica seveda loviti in ubijati! Povsem naravno in nič novega!

Od razglasitve sodnega sklepa o prepovedi načrtovanega zmanjšanja števila medvedov je opaziti nekakšno resigniranost, skoro otopelost večine naših domačih strokovnjakov za divje, prostoživeče živali, kar pa je razumljivo, saj sta sodni sklep in pristransko razmišljanje javnosti tako rekoč popolnoma negirala njihovo delo in strokovnost ter jim zvezala roke pri prizadevanjih za rešitev tega akutnega problema. S trenutkom, ko birokrati samopašno prevzamejo vodenje stroke in odločanje, pri čemer pa nočejo slišati ničesar o kakršni koli odgovornosti za posledice svojih odločitev in je stroka utišana ter potisnjena v kot, nastopi vmesno obdobje birokratske paraliziranosti, pri čemer pa se nihče noče zavedati, da se življenje ne ustavlja zaradi naših odredb, ampak se vsi naravni procesi neustavljivo odvijajo dalje, mimo naše volje in odločitev.



Kakor se mi upira in naj zveni še tako kruto, menim, da bomo tako ali drugače morali poseči po redukciji števila prostoživečih zveri v naših gozdovih in spraviti njihovo število na sprejemljivo in predvsem obvladljivo raven. Hitreje ko bomo sprejeli te odločitve, manj hudo bo njihovo izvajanje – in zagotovljena bo ohranitev posameznih vrst. Povsem razumem posamezne naravovarstvenike in ljubitelje živali, ki se nadvse zavzeto in goreče upirajo vsakršnemu takšnemu ali podobnemu razmišljanju, toda narava je vseobsegajoča celota, ki ima svoje neizpodbitne zakonitosti. Temu dejstvu se moramo kot dominantna in razmišljajoča bitja popolnoma podrediti, tu pa tiči naš največji problem. Ni daljnovidnosti, ni širine, ni znanja ... Dostikrat prevladuje preveč ozek in čustven pristop, da o večplastnih ekonomskih interesih ne izgubljam besed.

Kot prvi korak smo zavezani k odločitvi, da se vsem domačim in po potrebi tudi tujim strokovnjakom – ki delujejo in so se strokovno dokazali na področju raziskovanja in dela s prostoživečimi zvermi – takoj vrne vsa upravna in izvršna pooblastila za nadaljevanje njihovega dela in se jim tako omogoči še pravočasno postoriti vse potrebno, da se v naravo, v kateri živimo vsi, vrne kolikor toliko razumno in obvladljivo ravnotežje! Govorim o jasni in odločni zahtevi! Ko bo Naravi enkrat res vsega dovolj – in vse kaže, da je ta trenutek precej blizu –, bo otresla z rameni, a tedaj bo popolnoma prepozno! Odločitve, ki so pred nami in jih na tihem vsi dobro poznamo, so neizbežne in nobeno zanikanje, očitanje, protestiranje in sprenevedanje ne vodi nikamor! Odloča stroka, ki pa mora biti zavezana k iskanju pametnih in racionalnih kompromisov in sodelovanju z vsemi, ki morajo ali hočejo sodelovati, s polno odgovornostjo za sprejete odločitve.

Po mojem globokem prepričanju je to edina prava pot, ki vodi iz zagat in lahko na dolgi rok uspešno rešuje naše probleme sobivanja z zvermi. Predvsem želim stroko in vso ostalo zainteresirano javnost opozoriti, da nastali položaj na relaciji med človekom in prostoživečimi zvermi terja takojšnje ukrepanje. Časa preprosto ni več! Vsi ti napadi zveri, ki smo jim priča, izhajajo iz potrebe po hrani, kar je njihova naravna pravica. Ker je število zveri očitno ušlo razumni kontroli, so narasle tudi potrebe po hrani in te potrebe bodo samo še naraščale. Kaj torej storiti kot prvi logičen ukrep? Zveri je treba vsekakor usmeriti nazaj, globlje v gozdove, in jim tam zagotoviti ter omogočiti pogoje, da si poiščejo zadostne prehranske vire in življenjski prostor. Rešitev je na dlani in dobro preizkušena, sorazmerno enostavna, ni draga, in če se odločimo, je lahko zelo hitra!



Pred leti je bil v okviru organov EU sprejet zavezujoč sklep, da se po vsej Evropi takoj ukinejo vsa aktivna mrhovišča, kar se je tudi zgodilo. Kako živalsko mrhovišče izgleda in deluje, najbolje vedo naši strokovnjaki, lovci in gozdarji. Lep primer delujočega in uspešnega mrhovišča je bilo mrhovišče Grajševka nad Loško dolino, globoko v snežniških gozdovih. Na podlagi teh izkušenj in znanja, ki ga že imamo, predlagam, da se po vsem teritoriju Republike Slovenije takoj spet uvedejo ustrezno opremljena, urejena in zavarovana mrhovišča: kje in kako, o tem naj odloča izključno stroka, pristojni državni organi pa naj skupaj z novoizvoljenimi evropskimi poslanci pričnejo boj z bruseljsko birokracijo, da umakne škodljivo prepoved mrhovišč po državah, kjer želijo na tak sopodporni način urejati in ohranjati svojo populacijo zveri in biotsko raznovrstnost. Prepričan sem, da zveri ne bodo potrebovale dolgo, saj so dovolj iznajdljive in bodo hitro zopet odkrile ta mesta in se umaknile njim bližje, torej nazaj, globlje v gozdove.

Da zaustavimo zveri in ublažimo sprotno škodo in si predvsem kupimo čas, ko lahko celovito pripravimo vse ostale ukrepe, ki jih je še kar nekaj na zalogi, predlagam, da vlada kot prvi operativni korak takoj sprejme zakonski akt, s katerim kljub prepovedi EU na podlagi strokovne presoje dovoli vse, kar je potrebno, da se zopet vzpostavijo nekdanja in po potrebi nova mrhovišča. Čas se nam neusmiljeno izteka, a še je možnost, da znova obvladamo situacijo in najdemo najboljše rešitve, da se pozneje izognemo res množičnemu pobijanju zveri.