Bo moral Franta zdaj prevzeti vlogo Kristusa?

V zadnjem času je mnoge ljudi vznemirila novica o partizanskem filmu Preboj, ki govori o bojih na Menini sredi marca 1945 in ki prihaja v naše kinematografe. Scenarij je bil narejen po knjigi Past na Menini planini, spominih 96-letnega prvoborca Franca Severja - Frante, takrat 22-letnega poveljnika 450-glave skupine partizanov. Ta se je takrat znašla na tem pogorju v obroču zloglasne 14. SS prostovoljske grenadirske divizije Galizien, med starejšimi ljudmi, ki so jo doživeli, še danes s strahom imenovane »Ukrajinci«.

Take reakcije ni bilo prej, ko se je film snemal in se je o tem vedelo. Tudi podelitev častnega meščanstva Franti (še) nikogar ni motila. Kot da so čakali na ugodno priložnost, ko bo film »zunaj«. Krivo je najbrž tudi to, da se je novica o filmu, ki ga povezujejo z Zoranom Jankovićem, pojavila kmalu zatem, ko je Slovenijo obšla novica o odpisu dolgov njegovim sinovom, česar nihče na Slovenskem ne razume in ne odobrava. Tako mora sedaj del te jeze prestreči tudi ubogi Franta.
Navedel bom nekatere najbolj znane očitke na njegov račun in poskušal nanje odgovoriti.

Prvi očitek, da je za Franca Severja - Franto do nedavnega le malokdo slišal in so ga sedaj levičarji zaradi svojih političnih interesov »potegnili iz naftalina«: gre za neresnično izjavo, ki je poleg tega zanj gotovo najbolj žaljiva. Vsaj od intervjuja z Ladom Ambrožičem na TV Slovenija ob njegovi 90-letnici je bil v medijih kar pogosto prisoten. Po tistem je izdal tudi dve knjigi: Trenutki odločitev in Brnik – letališče ali lovišče? In imel je številne predstavitve po Sloveniji, ki so bile dobro obiskane in tudi medijsko odmevne. Tudi več odmevnih intervjujev za različne časopise in revije je imel, sodeloval v televizijskih in radijskih oddajah ...

Drugič. Očitajo mu letalsko nesrečo na Korziki 1981: zanjo gotovo ni bil kriv on, pač pa splet nesrečnih okoliščin. Prevzel je objektivno odgovornost in odstopil kot direktor Inex Adrie ter se upokojil. Seveda ta nesreča pride danes prav tistim, ki ga želijo oblatiti – tudi za nazaj, za čas vojne in partizanstva.

Očitajo mu tudi, da že 38 let prejema lepo pokojnino: gotovo je imel takrat z dvojnimi partizanskimi leti vred dovolj delovnih let, da se je lahko upokojil po takrat veljavni zakonodaji. Kaj pa tisti številni pripadniki bivše Udbe, ki jih je Demosova vlada, veliko bolj mlade, za njihove minule »zasluge« administrativno upokojila (izjava Igorja Bavčarja)?

O očitku, da gre pri filmu Preboj za propagandni film, ki je skregan z zgodovinskimi dejstvi, kar naj bi menili številni zgodovinarji: Me zanima, kateri, če so res tako številni? Sam poznam le dva taka zgodovinarja. O zgodovinskih dejstvih pa več v nadaljevanju.



Očitek, da je šlo za »uspešen pobeg« partizanov: kot da se ne bi vse vojske na svetu ob premoči posluževale »taktičnega umika«; tudi italijanska armada po 12. soški bitki oktobra 1917.

Naprej, k naslednjemu očitku: da za »bitko« na Menini nihče doslej ni slišal in da je v strokovni literaturi skoraj ni zaslediti. Je pač tako, da so nekateri dogodki bolj znani, drugi, čeprav enako ali še bolj pomembni, pa manj. Morda je tudi to odvisno predvsem od tega, kako jih je kdo znal promovirati. Prisotna pa je vsaj v monografijah vseh treh partizanskih enot (Šlandrove in Zidanškove brigade ter 4. ali koroškega bataljona 3. brigade Narodne obrambe), ki so se takrat prebijale iz obroča (najbolj obsežno v Zidanškovi brigadi Mirka Fajdige iz leta 1975), v obsežnem delu Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem (Ljubljana 1976), v Enciklopediji Slovenije in drugje. Samo več je treba brati.

In da ni mogoče, da bi bilo toliko vojakov na okupatorjevi strani: v zadnjih mesecih vojne 1945 so Štajersko tako kot tudi celotno Slovenijo preplavile številne nemške in kvizlinške enote, ki so se umikale pred zavezniškimi armadami ali pred Jugoslovansko armado, nekatere so bile tukaj le prehodno, druge dlje časa. O tem se je mogoče prepričati iz prispevka Klemna Kocjančiča v 2. številki revije Prispevki za novejšo zgodovino 2016. Tako dr. Mirko Stiplovšek v monografiji Šlandrove brigade (Ljubljana 1971) kot Fajdiga v že omenjeni navajata, kateri polki te divizije so sodelovali v obkolitvi Menine in da je bilo skupno število vojakov SS okrog 10.000. Podatek, kot navajata, so partizani dobili ob zaslišanju ujetnikov oziroma prebežnikov.

Boji so se odvijali v času, ko so partizanske brigade 4. operativne cone od sredine januarja do konca marca 1945 zaman poskušale uresničiti ukaz glavnega štaba za premik čez Savo na Dolenjsko. Če se je za vstop v to SS divizijo res prijavilo toliko prostovoljcev, kot navajajo (čez 80.000, vpoklicanih 19.000), in ki so jih nato dolgo časa urili, potem si lahko predstavljamo, za kakega nasprotnika je šlo: sami zdravi, močni in dobro izurjeni ter skrajno fanatični. Tudi taki, ki so pred tem sodelovali pri zločinih nad poljskim civilnim prebivalstvom. Vsekakor dobro oblečeni in obuti ter oboroženi (tudi topniška in minometna enota), dobro založeni s strelivom.

In, kar je najpomembnejše, okupator je lahko svoje moštvo, če je bilo utrujeno, zamenjal, za kar pa partizani niso imeli možnosti. Bili so utrujeni, lačni, slabo oblečeni in obuti ter slabo izurjeni. Na srečo je bilo med njimi nekaj dezerterjev iz nemške vojske, ki so pogosto reševali situacijo. Pod takimi pogoji – tudi če bi jih napadel en sam polk, če bi bilo nasprotnikov samo toliko, kot je bilo partizanov – bi bilo bojevati se z njimi pet ur na frontalen način in se nato organizirano umakniti že junaštvo.

O očitku, da so bili dogovori s partizani o nenapadanju: rad bi vedel, kje se je to dogajalo, na Štajerskem in Koroškem že ne.
Tudi Štajercev v tej diviziji ni bilo, večinoma so bili Ukrajinci iz vzhodne Ukrajine. Da je iz te divizije v dveh mesecih in pol na Slovenskem v bojih padlo (samo) 128 mož, kmalu nato pa v Avstriji na fronti veliko več, najbrž drži in je razumljivo, a kar nekaj mrtvih je 14. SS divizija na Menini imela, saj so partizani videli, kako so esesovci svoje mrtve uporabljali za ščit. A tudi Franta sam se ne hvali s številom pobitih sovražnikov: glavno pri vsem tem je bilo, da se je partizanski skupini uspelo brez strela rešiti iz obroča. Tudi to je odlična ocena za poveljstvo.



Višek vseh obtožb pa je, da je Franta (so)odgovoren za povojne poboje ali da je v njih celo sodeloval. Vendar: kot lahko sklepamo po tistem, kar je sam povedal v svoji knjigi Trenutki odločitev, je bila njegova vloga zgolj vloga priče v postopku, ki so ga vodili drugi in tudi o smrtnih kaznih so odločali drugi ter bili njihovi izvajalci (Ozna in Knoj). Ali bo sedaj on kot (skoraj) edini še živeči slovenski partizanski funkcionar prevzel na sebe grehe, ki so jih zagrešili drugi, ki za to niso odgovarjali, zlasti tisti politiki, ki so odločitev o pobojih ujetnikov sprejeli?