Tako se je spraševala gospa Dornik 6. julija v rubriki Prejeli smo v Sobotni prilogi in iskala dežurne krivce za onesnaženje Blejskega jezera, Jezernice ter Save med ribiči, kmeti in turisti – daleč največjega krivca pa iz previdnosti ali neznanja ni omenila.

Zaključni stavek njenega članka pove resnično vse: »Svinja bere želod, pa ne ve, od kod pada.« Neodvisnim, kritičnim strokovnjakom je že mnoga desetletja dobro znano, da želod pada z blejskega hrasta (beri: iz blejske kanalizacije). To že svojčas »bogokletno« strokovno stališče sem večkrat strokovno utemeljeno podajal že v letu 1982 in in po njem kot recenzent revizijske komisije Zveze vodnih skupnosti Slovenije, kot soustanovitelj Društva za zaščito voda Slovenije, v strokovnih predavanjih, člankih itd.

Povrnimo se torej k Bledu. Na majski predstavitvi okoljske problematike Blejskega jezera so vabljeni strokovnjaki pravilno ugotovili, da se stanje Blejskega jezera slabša, vendar pa so bili njihove domnevne navedbe vzrokov in strokovni dokazi krivde onesnaženja izredno borni. Zatorej so ribičem naprtili glavno krivdo enostavno na podlagi izračunane teoretične količine desetih ton krme za krape. Ta edini številčni »dokaz« so izračunali na podlagi maksimalne dopustne količine, ki jo sme posamezni ribič (ne glede na dejanske potrebe in relativno visoko ceno krme) uporabiti za krmljenje rib. Pretežno količino uporabljene krme ribe požro. Zatorej od teh »računskih« 10 ton krme na leto preostane za jezero le bore malo onesnaženja. Vseeno pa naj zelo velikodušno (v škodo ribičev) predpostavim, da ribe spregledajo četrtino te hrane, torej 2,5 tone na leto. Ker za kmetijstvo manjkajo strokovni številčni dokazi, predlagam, da za tega naslednjega navedenega »hudega onesnaževalca« ravno tako velikodušno (v njihovo škodo) pavšalno »priznamo« enako letno količino onesnaženja kakor ribičem, torej 2,5 tone letno.



Za biološko oksidacijo teh skupnih 5 ton hranil bom hudo poenostavil in velikodušno (zopet v škodo ribičev ter kmetov) predpostavil skupno biološko porabo kisika (BPK) v višini petih ton letno. Sedaj pa za medsebojno primerjavo škode ocenimo še letno količino biološkega (BPK) in kemičnega (KPK) onesnaženja, ki ga povzroči tako v članku ge. Dornik kakor na posvetu neomenjena blejska kanalizacija. Dnevno »pridela« vsaka populacijska enota (PE) 60 gramov BPK. Ker nimam vpogleda v obratovalni dnevnik blejske čistilne naprave, izhajam iz njene velikosti 14.650 PE. Torej znaša letna količina »proizvodnje« vseh prebivalcev in turistov: BPK = 310 ton letno ter KPK = 620 ton letno. V teh količinah onesnaženosti pa še niso upoštevane stotine dodatnih ton onesnaženosti padavin (iz ozračja ter prometnih površin), ki običajno znaša med 15 in 30 miligramov BPK na liter in od 200 do 250 miligramov lebdečih snovi na liter padavin.

Zaradi nestrokovne, nepravilne in skrajno pomanjkljive izvedbe blejskega kanalizacijskega omrežja ocenjujem – na podlagi strokovne literature in svojih večdesetletnih domačih in inozemskih strokovnih izkušenj –, da doseže blejsko čistilno napravo le okoli 20 odstotkov vse te navedene blejske letne onesnaženosti, medtem ko okoli 80 odstotkov letne onesnažitve odteka direktno v Blejsko jezero ter Jezernico.

Blejskemu jezeru ravno tako tudi ne more ustrezno pomagati že desetletja (hudo sabotirano) delovanje (namerno poškodovane) blejske natege, ki se steka v Jezernico. Vendar o tem kdaj drugič. Kdaj si bodo Blejci torej končno resno zastavili vprašanje: Kdo, kako dolgo in komu služi ta nerazumljivi strah pred kritično stroko, krčevito prikrivanje podatkov in negiranje očitnega vse slabšega dejanskega stanja?