Ali naj ima le delodajalec besedo, kdo bo ostal? (2)

V naslovu članka Ali naj ima le delodajalec besedo, kdo bo ostal? je postavljeno vprašanje, na katero bi bilo treba v miru in s strpnim dialogom med socialnimi partnerji poiskati odgovor, ki bi bil prepričljiv.

A aktualna vlada poskuša v protikoronske ukrepe spet vriniti nekaj, kar s samo epidemijo nima prav nobene zveze. Vendar ji tokrat moram izjemoma pritrditi glede samega razmišljanja o »prisilnem upokojevanju« tistih, ki so izpolnili pogoje za to. Popolna anomalija je namreč, da po zdaj veljavni zakonodaji lahko človek ob izpolnitvi pogojev za starostno upokojitev dela naprej ter prejema dohodek hkrati iz dveh naslovov in da je odločitev o tem prepuščena le njemu – in ne delodajalcu. To je treba spremeniti iz več razlogov.

Temeljna predpostavka za upokojitev je, da je človek delal 40 let, ne le, da je ob tem gotovo že precej star in tudi ni več v takšni psihofizični kondiciji kot včasih, marsikateri je tudi popolnoma izžet in slabega zdravja od vsakodnevnih naporov ter obremenitev: Zato bi bilo prav, da na stara leta izpreže ter zasluženo »uživa«. In seveda, da mu država omogoči tudi dostojno starost. A tukaj se spotaknemo ob razloge, ki ne omogočajo takšnega razpleta, saj država že nekaj desetletij dopušča razpad določenih sistemov in vrednot, pri čemer ni zanemarljiva tudi vloga tako delodajalcev kot sindikatov.

Neokusno je stalno tarnanje delodajalcev, da bi dvig minimalne plače ogrozil njihovo poslovanje. Gre pa bolj za neučinkovitost ali slabo organizacijo dela ter podcenjevanje vrednosti dela zaposlenih delavcev. Sindikati bi zato morali usmeriti vse sile v izboljšanje razmer, pogojev dela in da bi postalo delo bolj cenjeno oziroma primerno nagrajeno, ne pa da nasprotujejo predlagani ukinitvi sedanje slabe rešitve (ki vzpostavlja neenakost). Za zaščito vseh delavcev bi si morali zato sindikati zlasti prizadevati, da bi se stvari uredile sistemsko, in sicer s spremembo obstoječe povsem škandalozne delovnopravne zakonodaje (ki omogoča prekarnost, mobing idr.), ne pa z za lase privlečenimi argumenti proti (zdaj) predlagani spremembi.

Ustavna pravica slehernega človeka je, da dela in dobi za dobro delo tudi dobro plačilo, in če bo dobro plačan, bo imel zagotovljeno boljšo pokojninsko osnovo, kar naj bi mu zagotavljalo vsaj osnovno preživetje na starost. Prav tako je težko poslušati, da mladi delajo za upokojence, če pa so ti 40 let vplačevali precejšen delež svoje plače v pokojninsko blagajno.

Ob izpolnitvi pogojev za starostno upokojitev bi se torej moralo delovno razmerje zaključiti, za morebitno nadaljevanje z (za delodajalca) »nepogrešljivimi« kadri pa res le izjemoma najti drugo primerno obliko za sodelovanje (različne vrste pogodb). Na ta način bi zmanjšali število nezaposlenih (ki jih je trenutno 84.000), saj bi sprostili delovna mesta za mlade, da ti ne bi izgubljali najbolj produktivnih let v beganju od ene prekarne zaposlitve do druge, in bi jim tako omogočili normalno življenje ter načrtovanje prihodnosti. To pomeni, da bi v danih razmerah lahko 13.000 ljudi dobilo zaposlitev za nedoločen čas!

A upokojenec potrebuje za življenje normalno pokojnino, ne pa miloščine, ki jo danes prejema veliko ljudi in so nekateri tako prisiljeni delati naprej kljub izpolnitvi pogojev za starostno upokojitev. Zato je sprevrženo govoriti o neetičnosti in diskriminatornosti predlagane spremembe, ker ne odpravlja problema prenizkih pokojnin, temveč želi odpraviti kategorijo tistih, ki se ne želijo upokojiti, ob tem pa biti še nagrajeni s 40 odstotki pokojnine ob polni plači!

Starejši moramo narediti prostor mladim in omogočiti dostojno prihodnost tako njim kot tudi samim sebi. To pa bo mogoče le ob medsebojnem spoštovanju in če bo naše znanje in delo dovolj cenjeno in primerno nagrajeno.