Zgodba o političnem odhodu

Prav zaradi visokih vložkov sta odločilna igralca v tako zapletenem merjenju moči presodila, da je mogoče skrito zaobiti ključno spoštovanje dogovorjene in z zakoni predpisane procedure.

Ocena vlade je bila alarmantna: finančne razmere v Agrokorju se tako hitro slabšajo, da ne gre več samo za vprašanje kolapsa celotnega koncerna, temveč za sistemsko tveganje za celotno gospodarstvo. Verjela sta, da bo njuna rešitev tako občutljivega in težko rešljivega problema razpada hrvaškega gospodarskega giganta enostavno prekrila vse v procesu reševanja storjene napake. Da bo pomemben zgolj rezultat in ne pot do njega. Vplivna ministrica in podpredsednica hrvaške vlade Martina Dalić je s tihim in prikritim soglasjem svojega zaupnika, predsednika hrvaške vlade Andreja Plenkovića, ustanovila vzporedno vladno strukturo, skupino ljudi, ki je lahko sama oblikovala pravila za preskok zapletenih vladno-parlamentarnih postopkov in hitro sanacijo sistema Agrokor ter z njim povezanih podjetij.

Čez nekaj mesecev naj bi bila operacija reševanja končana, sodelavci vzporedne vladne skupine, ki si je nadela zarotniško ime Borg, pa tudi dokončno in zelo bogato poplačani. Imeli so moč in od tod tudi sporočila v njihovih medsebojnih božičnih voščilih, da so ponosni, ker »lahko jezdijo skupaj«. Ime združbe je našla podpredsednica vlade, saj je, vsaj tako je povedala, ljubiteljica serije Zvezdne steze.

V ponedeljek, 14. maja, popoldne je morala zaradi operacije Agrokor Martina Dalić odstopiti. Razlog njenega odstopa ni bil Agrokor niti javno objavljena korespondenca pisem, ki so si jih izmenjevali člani Borga, in še manj visoki honorarji, ki so si jih, zaverovani v pomembnost svojega poslanstva, izplačevali.

Predsednik vlade in njen zaupnik Plenković bi jo lahko obranil. Najprej zato, ker je ustavno sodišče pravkar potrdilo ustavno korektnost posebnega zakona, imenovanega lex Agrokor, nato zaradi vseh parlamentarnih preiskav proti Dalićevi, ki so se končale brez obremenjujočih rezultatov, in povsem na koncu tudi zato, ker so vodstva njegovih koalicijskih strank finančno in preživetveno odvisna od obstoječe vlade in si seveda ne morejo predstavljati svojevrstnega razkošja glasovanja proti svojemu delodajalcu.

Dalićeva je morala odstopiti zaradi frakcijskih bojev v hrvaški vladajoči stranki. In tudi zato, ker bi bila ob uspešnem dokončanju prenove celovitega sistema Agrokor politično in gospodarsko enostavno preveč vplivna. Imela bi celovit in filigransko natančen uvid v delovanje najpomembnejših hrvaških podjetij in bank. Pa tudi učinkovito skupino svetovalcev, povezanih z vplivnimi državnimi uradniki. Imela bi praktično novo in vzporedno vlado. Odločitve starih konvencionalnih političnih strank ne bi bile več najpomembnejše. Vloga predsednice države, Kolinde Grabar Kitarović, še manj.

Prav to sta s Plenkovićem spregledala. Zato tudi nekaterih napak ni bilo mogoče popraviti. Obenem pa so se sočasno zaostrile politične razmere in so nastali nepričakovani spopadi znotraj vladajoče stranke.

Sredi septembra 2014 sem v Zagrebu, takrat je Dalićeva izstopila iz članstva stranke HDZ, spremljal njena pojasnila. Bila so drugačna. Da je treba pripraviti reforme, če želi stranka prevzeti oblast, vendar bo temu kos samo povezana skupina, ki ima soglasje o potrebnih ukrepih, ki bodo Hrvaško dvignili z ekonomskega dna. Ta nastop je bil njena prva napaka. Tudi zato, ker je dodala, da je treba reforme izvesti ne glede na vse proteste posameznih interesnih skupin, ki se bodo čutile prizadete. Enaindvajsetega junija 2016 je komentirala odstop predsednika HDZ, Tomislava Karamarka. To je bila njena druga napaka. Danes imamo ponovno možnost, je dejala, da postanemo uspešna in tolerantna evropska država. Da odložimo amaterizem in neznanje in zablode o preteklosti skupaj s Tomislavom Karamarkom.

Globoka država ji tega ni oprostila.

Vsi njeni upori so postali znova aktualni pred meseci, ko je vladajočo stranko Andreja Plenkovića dobesedno razdelilo vprašanje evropske ratifikacije konvencije o pravici žensk. Del stranke, podprt z nedvoumnimi sporočili hrvaških škofov o nedopustnosti heretičnih misli o ženskah, ki imajo pravico govoriti ali se upreti moškemu, je Plenkoviću grozil z razrešitvijo. Konvencija je bila kljub vsemu izglasovana. Toda vsi razlogi nezadovoljstva in suma so ostali. In med osumljenimi nespoštovanja pravih, izvornih načel Tuđmanove stranke HDZ je bila tudi Dalićeva.

Plenković je takrat sicer dobronamerno, a skrajno naivno odredil svojim tajnim službam preiskavo vse osebne pošte, dokumentacije, telefonskih in službenih SMS-sporočil podpredsednice vlade. Želel je namreč dokazati, da ni grozila članom nekdanje uprave Agrokorja, kot je pisal Ivica Todorić. Vsa njena pošta in njeni telefonski klici niso bili več samo njena last. Če so sploh kdaj bili. Že septembra lani je Dalićevi, tudi zaradi Mercatorja, prisluškovala varnostno-obveščevalna agencija Bosne in Hercegovine. O tem, kam vse so odšli rezultati njihovega dela, lahko samo ugibamo. A da so bili deljeni s starimi hrvaškimi obveščevalci, bržkone ni dvoma. Tudi in predvsem zaradi Pelješkega mostu in bosanskih zahtev, da je treba pred gradnjo določiti morsko mejo. Plenković je spregledal tudi to.

Martina Dalić je prvi dan tega tedna odstopila. Agrokor in skupina Borg sta bila samo povod. Le da bo Andrej Plenković to šele izvedel.

***

Borut Šuklje je svetovalec za območje jugovzhodne Evrope in zahodnega Balkana.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.