Za slovenski jezik gre!

Obtožujem! – ta ogorčeni vzklik, prevod francoskega »J'accuse!«, ki ga pozna vsak izobražen posameznik, je bil 13. januarja 1898 natisnjen na naslovnici francoskega časopisa L'Aurore. Avtor pisma predsedniku republike je bil Émile Zola, takrat na vrhuncu pisateljske slave.

Afera Dreyfus, v katero so se vmešali Zola in drugi svobodomiselni intelektualci, še danes velja za rojstvo intelektualca v njegovi moderni, angažirani podobi, ki zastavi svojo moralno avtoriteto proti nečednim poslom te ali one oblasti. Tudi če ostane v manjšini. Hkrati je ta angažma vplival tudi na moč tiskane besede: časopis, ki je navadno prodal 30.000 izvodov, je z natisom Zolajevega pisma, ki je razdelil takratno Francijo, prodajo podeseteril.

O tem, kaj je za prihodnost francoske družbe pomenila afera Dreyfus in kakšne podobnosti ima s sedanjostjo, govori tudi na letošnjem beneškem festivalu z veliko nagrado žirije ovenčani film Romana Polanskega. Le nekaj ur pozneje, ko smo si ta film na iztekajočem se Ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu lahko predpremierno ogledali tudi pri nas, je danes ob natanko dvaindvajset minut in petdeset sekund čez polnoč v državnem zboru 88 navzočih poslancev plebiscitarno potrdilo novelo zakona o davku na dodano vrednost.

Z njim se bo z novim letom obdavčitev knjig in drugih publikacij znižala s sedanjega 9,5 odstotka na pet odstotkov. Pet odstotkov je v Sloveniji najnižji možni DDV. V odhajajočem Združenem kraljestvu je višina tega davka nič.

Pozna nočna ali zgodnja jutranja ura imata nekaj simbolike: slovensko založništvo, ki bo v prihajajočem tednu na Slovenskem knjižnem sejmu predstavilo svojo letošnjo letino – in slovenski tiskani mediji so videli precej boljše čase. Čase, ki se zaradi sklopa kompleksnih vzrokov ne bodo vrnili nikoli več. Na svoje težave bolj ali manj sramežljivo opozarjajo že več let, a kot da to, razen njih samih, ne skrbi nikogar.

Znižanje davka je v tem kontekstu prvi pravi sistemski ukrep, ki sta ga panogi doživeli po osamosvojitvi. Ta ukrep ni zadosten za njuno dolgoročno preživetje, je pa nujen. Z njim je namreč mogoče kupiti nekaj časa, v katerem moramo kot družba doseči dogovor, če in kako obema panogama sistemsko pomagati.

Slovenski jezik je naš minimalni in maksimalni skupni identitetni imenovalec. Brez knjig in »tiskanih« medijev ga čez čas pač ne bo več. Le kdo bo in kje bo potem natisnil – »Obtožujem ...!«?