Za rojake gre, gospod predsednik

Italijanske oblasti so po bombnem napadu na fašistični časopis Il Popolo di Trieste, v katerem je izgubil življenje urednik, sodili trojici Slovencev – Ferdu Bidovcu, Franu Marušiču, Alojzu Valenčiču in Hrvatu Zvonimirju Milošu – ter jih 6. septembra 1930 zarana s salvo iz 58 pušk ustrelile na vojaškem strelišču pri Bazovici. Še 12 obtoženim so naložile zaporne kazni. Ko je orožje po drugi svetovni vojni komajda utihnilo, je takratna slovenska ljudska oblast v Trstu julija 1945 ustanovila odbor za proslavo bazoviških žrtev. Odtlej se vsako prvo nedeljo po 6. septembru generacije priklonijo ustreljenim, ki so še danes mednarodni simbol protifašizma.

Toda ne glede na žrtev fantov in njihov simbolični pomen za slovenski narod ter celotno povojno Evropo mladeničem ne pustimo spati v miru, kajti do danes so za italijansko državo – in posredno tudi za Slovenijo – teroristi. Načeloma na istem smetišču zgodovine kot vsak talibski verski blaznež. In to ni prav!

Predlog svojcev o rehabilitaciji žrtev je najprej stvar pietete, ki bi pomirila družino. Drugo, a bržkone nič manj pomembno, je rehabilitacija obsojenih v simbolnem smislu. Kako lahko proslavljamo zavezniško zmago nad nacifašizmom, prve junake odporniškega gibanja proti zlovešči ideologiji, ki si je med drugim zadala izbris slovenstva, pa pustimo ožigosane kot najhujše zlikovce? Fašistično nasilje jih je prisililo v skrajni odpor v besedah in dejanjih. Toda bazoviške junake je nato zgodovina postavila na pravo stran. Na stran človečnosti in miru.



Da so svojci za pomoč pri rehabilitaciji zaprosili slovenskega predsednika, je zaradi zgodovinskega pomena, ki ga nosijo omenjena četverica in na tisoče nedolžnih žrtev fašizma, logično. S časovne distance je predlog tudi skrajno primeren, kajti prihodnje leto bo minilo 90 let od usmrtitev.

Odgovor iz predsednikovega kabineta, da je rehabilitacija stvar Italije in da »postopku ne bi bilo v prid, ko bi z njegovimi podrobnostmi seznanjali predsednika naše države«, je najmanj žalosten in nevreden funkcije prvega moža neke države, ki je dobila zametke prav v neskončni žrtvi ustreljenih v uporniško protifašistično srce. Z vnaprejšnjim odklanjanjem možnosti osnovnega dialoga med svojci in predsednikom je kabinet na čelu s predsednikom repetiral puško rablja. Kako predsednik Slovenije, Primorec!, v primeru poskusa rehabilitacije bazoviških žrtev ne vidi nujne osebne in državne naloge, ki zahteva veliko več od teka mimo Buckinghamske palače, poziranja z Ilko Štuhec, kurentov, prvošolčkov, počitka v pižami v predsedniškem apartmaju? Z mahanjem slovenske trobojnice na športnih prireditvah tudi ni opravil svoje naloge.

Od njega se zahteva »zgolj« to, da kolega iz sosednje države Sergia Mattarello vljudno opomni, da je že zdavnaj napočil čas za rehabilitacijo bazoviških žrtev. Predsednik Italije, nekdaj odvetnik, sodnik in akademik, bo že vedel, kam se obrniti in na koga. Če priprošnja ne bi zalegla, naj jo slovenski predsednik spremeni v diplomatsko zahtevo.

Pahor in Mattarella sta se oktobra 2016 poklonila spomeniku padlim slovenskim vojakom na soški fronti v Doberdobu. Torej niti 40 kilometrov od Bazovice, kjer stoji spomenik četverici. V zadnjem mesecu sta si spet dopisovala, potem ko so se nekateri vidni italijanski politiki »sneli s povodca« ob dnevu spomina na fojbe. Svoje vojne zločince je Italija s splošno amnestijo takoj odvezala krivde. Zdaj mora sneti okove še tistim štirim mladeničem, ki so se pred 90 leti žrtvovali, da lahko ima danes Slovenija svojega predsednika. In da ta lahko teče tudi mimo Buckinghamske palače.