Vsi drugačni, a ne vsi enakopravni

Nekateri so podprli odločitev, da bodo muslimanskim vernikom po dobrega pol stoletja (od začetkov prve ideje o džamiji) vendarle omogočili opravljanje verskih obredov ter drugih kulturnih in izobraževalnih dejavnosti na enem mestu, drugi so temu ves čas nasprotovali. In še vedno svojega prepričanja niso spremenili. Tako se je, denimo, laična javnost (na glas ali potiho) spraševala, ali bomo sredi prestolnice poslušali klicanje k molitvam. In tudi, da v Islamski skupnosti Slovenije za ta projekt namenjajo (preveč) denarja.

Slišali smo tudi namigovanja o tem, češ, le kaj bodo donatorji iz Katarja želeli v zameno za njihov milijonski denarni vložek v gradnjo džamije sredi slovenskega glavnega mesta. O vseh teh »nejevernih Tomažih« (ali pa nasprotnikih) lahko rečem, da gre pri vsem tem za tipično (slovensko) nevoščljivost, natolcevanja in versko nestrpnost.

Dejstvo je, da je islamska skupnost druga po številu vernikov pri nas, menda jih je okoli 80.000. Zato si seveda zaslužijo skupni prostor, kjer se verniki muslimanske veroizpovedi lahko tudi družijo, izobražujejo in molijo. Ni dolgo tega, ko smo v televizijskih prispevkih videli, kako so se muslimanski verniki ob večjih verskih praznikih »gnetli« v majhni športni dvorani na Kodeljevem. Po mojem mnenju je bilo to za mlado državo sredi civilizirane in versko pestre Evrope (v 20. oziroma 21. stoletju) z eno besedo: sramotno.



Po včerajšnjem ogledu Muslimanskega kulturnega centra v Ljubljani pa lahko odkrito priznam, da sem bila nad arhitekturno rešitvijo navdušena in da so arhitekti iz biroja Bevk Perović (skupaj z gradbinci, nadzorniki in drugimi izvajalci) opravili izjemno delo. Center je namreč estetsko zelo dovršen. In, ker gre za sodobno gradnjo, je objekt seveda tudi energetsko varčen in samozadosten.

Šest belo obarvanih objektov, izdelanih iz betona, jekla, stekla in lesa, obdanih z belo železno konstrukcijo, dajejo temu delu mesta, kjer smo še vedno priča degradiranemu območju, poseben čar in toplino. Minimalistično urejeni objekti, namenjeni izobraževanju, molitvi, upravljanju, športnim dejavnostim in stanovanjski rabi, so lahko zgled prestolnici.

In zdaj Ljubljano končno lahko postavimo na svetovni zemljevid religij, kot je dejal mufti Nedžad Grabus. In ne nazadnje: center bodo odprli tudi za (laično) javnost, prav tako bomo lahko uživali ob hrani v muslimanski restavraciji, ki pa jo bodo oddali v komercialni namen. Prav tako si bo mogoče ogledati verski objekt, a le v času, ko ne bo molitev. Vse to kaže na odprtost Islamske skupnosti pri nas. In, če nam državljanom, verniki različnih veroizpovedi ponujajo roko, je od nas odvisno, ali to roko tudi sprejmemo.