Vse mine, tudi ime

»Nič, se dobiva kar pri Emoni!« Tako nama je kraj srečanja določil stari znanec, ki je pred več kot dvajsetimi leti iz Ljubljane odšel v širni svet in se pozneje ustalil v Aziji. On, v nasprotju s številnimi odraslimi in mladimi prebivalci našega spalnega naselja, ve, da je na mestu sedanjega Mercatorja nekoč stala neka Emona. Ne ve pa, da je danes tu Mercator. Ga bom kar pustil v nevednosti, da bova ob pivu lahko premlevala še eno temo več.

Kako hitro iz spomina izgine ime nekega podjetja ali blagovne znamke. Kdo se še spomni Labodovih srajc, Murinih oblek, Flavor Aida, Iskrinih telefonov ...? Mobitel bi že zdavnaj pozabili, če se mobitel kot generični izraz ne bi prijel vsake bolj ali manj pametne žepne naprave. Ko se peljem po Dunajski cesti, moram ob stekleni stavbi, kjer ima sedež Addiko bank, prav pomisliti, kako je že bilo ime banki, ki je po Balkanu »zaslovela«, z milo rečeno, nenavadnimi posojili.

Nekdanjega gradbenega velikana SCT se spomnim le, če kje vidim kak moder gradbeni kontejner ali če kdo omeni Ivana Zidarja. Zelo mogoče je, da je taka pozabljivost zgolj moja bolezen, a močno dvomim. Poskusite se spomniti, kako je bila videti pot iz Maribora v Ljubljano čez Trojane, ko še ni bilo avtoceste. Poskusite si priklicati v spomin, kako je bila videti Ljubljana, ko so avtobusi in avtomobili še vozili po Wolfovi ulici čez Prešernov trg in Tromostovje.

Vsega tega se spomnim, a komaj. Kot bi na te prizore gledal skozi nekakšno gosto meglo. Se pa dobro spomnim razburjenja ob ukinitvi prometa skozi ta del Ljubljane ali ob prenosu Mobitela na Telekom. Ni tako tragično, če podjetje spremeni ime ali svojo naravo. Podjetja so tu zato, da služijo kupcem in lastnikom. Ko nam ne služijo več, jih pozabimo. Tudi ni tragično, če pozabimo imena ljudi, s katerimi smo se imeli lepo, s katerimi smo bili tesno povezani. Žalostno pa je, če pozabimo, kaj so nam pomenili.