(KOMENTAR) Vladimir Vladimirovič, varuh pravih besed

Ko je kremeljski vladar sprožil tisto, kar se zdaj že predolgo dogaja v Ukrajini, je bilo poleg vsega drugega zelo hitro jasno, da so v kontekstu tako imenovane posebne vojaške operacije skrajno pomembne besede, načini poimenovanja stvari in dogodkov. Izbirati besede resnice je vsaj znotraj federacije nenadoma postalo pogumno, a nezaželeno, tvegano in tudi drastično sakcionirano početje. Morda bi si gospod Putin želel drugače, ali pa mu je ob siceršnjih ciljih pravzaprav že zdavnaj vseeno, a neizpodbitno dejstvo je, da Rusija in Putin nista eno, ne v izbiri besed ne drugače.

O prvem, odločanju za besednjak, ki poskuša portretirati resnico, je ruska oblast povedala svoje s spremenjeno zakonodajo, ki strogo omejuje svobodo izražanja in v skoraj vsakršnem formuliranju resnice prepoznava širjenje lažnih informacij, početje, ki ga morajo storilci odplačati z leti zaporne kazni. Neprave besede so bile v Rusiji sankcionirane seveda že prej, a z vojno v Ukrajini so postale precej dražje in za posameznika, ki jih je bil voljan uporabiti, usodnejše.

Življenje bo zmeraj ponudilo več, kot si lahko zamisli pisatelj – ta pomisel, ki so jo vsakokrat malce drugačno, a po smislu enako formulirali različni pisatelji, se mi je prikradla v misli med branjem poročil, ki so poskušala razgrniti ozadje nedavne pompozne zgodovinske menjave ujetnikov med Zahodom in veliko materjo. Toliko bolj so me zanimali odtenki kontekstov, ker je bila kot eden od novcev v trgovskem poslu uporabljena tudi Aleksandra Skočilenko, ženska, ki smo si jo lahko zapomnili po lucidnem in elegantnem domisleku: v eni od sanktpeterburških blagovnic verige Perekrestok je pet nalepk s cenami v veleblagovnici zamenjala s svojimi listki s protivojnimi sporočili oziroma sporočili, ki so govorila zgolj o suhih dejstvih.

»Vojaške obveznike pošiljajo v Ukrajino. Življenja naših otrok so cena te vojne.« »Ruska vojska je bombardirala umetniško šolo v Mariupolju, v kateri se je skrivalo okrog 400 ljudi.« »Nacisti so med drugo svetovno vojno ubili 8–10 milijonov Ukrajincev. Koliko jih bodo Rusi?« Po obsodbi sanktpeterburškega sodišča so jo zaradi diskreditacije ruske armade strpali v zapor oziroma kazensko kolonijo za sedem let. Tožilec je sprva zahteval leto več.

Aleksandro Skočilenko so zaradi petih nalepk s protivojnimi sporočili obsodili na sedem let zapora oziroma kazenske kolonije. FOTO: Anton Vaganov/Reuters

»Kako krhko zaupanje mora imeti tožilec v našo državo in družbo, če je prepričan, da bi ju ogrozilo pet koščkov papirja,« je obsojenka komentirala razsodbo. Njena sestra Ana je poročevalcem BBC novembra lani povedala: »Aleksandra je simbol vsega, kar ruska oblast sovraži, je umetnica, krhka, lezbijka, pa še ukrajinski priimek ima.« Čeprav si ni želela, je Aleksandra po menjavi pristala v Kölnu in medijem zaupala, da je srečna in hvaležna: »Končno sem z ljubljeno družino, z zaročenko se bova tu, v Nemčiji, poročili … to je moj najsrečnejši dan.«

Nacionalne varnosti velikega Putinovega imperija ne bo več od blizu ogrožal tudi opozicijski aktivist Ilja Jašin, prav tako vključen v menjavo. Glasno pa je opozoril na neljubo lepotno napako, da je bil deportiran proti svoji volji in da bi si menjavo zaslužil kdo drug od več sto disidentov, najbolj tisti, ki so zdravstveno ogroženi v ruskem zaporniškem sistemu, ki se lahko pohvali z ohranjanjem dediščine gulagov.

Vrnitev upornikov in še posebej nekdanjih političnih zapornikov v domovino ni smiselna, to je bilo skrajno slabo ne le za Ano Politkovsko, ampak tudi za Alekseja Navalnega, Borisa Nemcova, enako za beloruskega aktivista Aleša Bjaljackega. Še več, ruski agenti prežijo za disidenti tudi na tujem, zgovorna je bila usoda Aleksandra Litvinenka, nevarnosti se gotovo zavedata Mihail Hodorkovski, ki je desetletje preživel v sibirskem zaporu, in šahovski velemojster Gari Kasparov.

Na tujem po poročanju Centra za analizo evropskih politik ni varen nihče, Kremelj se po začetku vojne v Ukrajini posveča tudi projektom daleč od doma. Ruski konzul na Tajskem je sicer neuspešno zahteval prijetje in izročitev članov rokovskega ansambla Bi-2 zaradi domnevnega »sponzoriranja terorizma«, ruska diplomacija je dosegla, da v Združene arabske emirate ni mogel vstopiti raperski glasbenik Morgenstern. Ostri kremeljski kritik, stand up komik Maksim Galkin, ki živi v Izraelu, je doživel posebno obravnavo po lanskem nastopu v Dubaju: emiratske oblasti so si – najverjetneje na pobudo iz Moskve – njegov nastop v ruščini dale prevesti in v njem odkrile »protirusko propagando«.

Argumentacija Theodorja W. Adorna iz petdesetih let prejšnjega stoletja, da je napisati pesem po Auschwitzu barbarsko, je v današnjem kontekstu lahko preslišana iz prepričanja, da sta kljub vsemu, kljub vsej zgodovinski prtljagi, disidentska drža in angažma z besedo mogoča … mogoča na drugačen način, ki pa vendar ne pozablja ničesar … in zmore to formulirati z besedami, nepravimi besedami ob pravem času.

Na trajno moč besede je opozorila lanska rekonstrukcija razstave, ki jo je leta 1973 v Parizu pripravila nekonformistična galeristka Dina Vierny. V delu s sodobnimi ruskimi umetniki je bil na ogled tudi projekt Andreja Kuzkina s performativnimi grafikami z naslovom Čas vojne, ki stavi na moč besede. Umetnik od oktobra 2022 živi v Parizu, ki je spet postal eno od zbirališč ruskih umetnikov, kustosov in drugih v prisilnem eksilu. V projektu, ki ga je začel decembra 2022, na velike pole papirja v različnih jezikih, ukrajinščini, ruščini, francoščini, angleščini in hebrejščini zapisuje eno in samo eno misel: »Želim, da se vojna konča.«

Repetitivni projekt namerava Kuzkin skleniti takrat, ko se bo vojna res končala. V interpretacijah razstave so se pojavljale ugotovitve, da se kritična drža umetnikov v (prostovoljnem ali prisilnem) izgnanstvu napaja iz tradicije ruske literature 19. stoletja, ki disidentom daje le eno moč – moč besede.

Vladimir Vladimirovič stavi na moč drugačne vrste. Doklej?