Večni podnajemniki in vozači

Po zadnjih statističnih podatkih se na delo v Ljubljano vsak dan pripelje okrog 127.600 dnevnih migrantov oziroma približno polovica vseh prebivalcev v mestni občini. Še en podatek, ki je zgovoren sam po sebi: delež delovno aktivnih z delovnim mestom v občini stalnega prebivališča se iz leta v leto zmanjšuje.

Zakaj navajam statistiko? Zaradi razumevanja, da si je v Ljubljani skoraj nemogoče ustvariti dom, zato so si ga številni z redno službo v prestolnici ustvarili zunaj glavnega mesta. Povedano drugače: cene ljubljanskih nepremičnin so za običajen žep postale nedosegljive. Tisti, ki kljub vsemu še vedno vztrajajo v Ljubljani, so bodisi pred leti kupili stanovanje (pod nekoliko ugodnejšimi pogoji), bodisi živijo pri starših, bodisi so že leta podnajemniki v tržnih stanovanjih.

Niso zgolj mladi tisti, ki živijo in delajo v prestolnici, pa nimajo rešenega stanovanjskega vprašanja. Med njimi so tudi enostarševske družine, družine s šoloobveznimi otroki, družine s (pod)povprečnimi plačami, mladi pari na začetku kariere. Za te skupine ljudi gre, pa tudi za tiste, ki že leta delajo in so še vedno prisiljeni živeti kot najemniki tržnih stanovanj. Zanje bi morala država poskrbeti, da bi čim prej prišli do javnih najemnih stanovanj, torej takšnih s stroškovno oziroma neprofitno najemnino. Te skupine ljudi si zagotovo ne morejo privoščiti nakupa nepremičnine, po nedavnih strožjih ukrepih centralne banke pri najemanju bančnih posojil pa sploh ne.



Za te državljane bi morala mestni in republiški stanovanjski sklad pospešeno graditi stanovanja. A kaj, ko je prošenj za javna najemna stanovanja več, kot je teh na voljo. Res je, da se v Ljubljani na veliko gradi, a večina novih stanovanj je namenjenih za trg, na javna najemna stanovanja pa bomo čakali vsaj še eno leto ali celo več. Nihče namreč ne ve napovedati, kako hitro nas bo udarila kriza, kako huda bo in kako bo vplivala na nepremičninski trg. To, da bomo v Ljubljani v letu, ki prihaja, namesto prepotrebnih 4000 javnih najemnih stanovanj – nekateri navajajo celo, da jih primanjkuje okrog 10.000 – dobili le 90 teh, je, milo rečeno, katastrofa. To pomeni, da bomo še leta čakali, da se bo razlika med ponudbo in povpraševanjem po tovrstnih stanovanjih nekoliko zmanjšala.

Medtem ko bodo politiki še kar naprej podpisovali koalicijske zaveze o gradnji najemnih stanovanj in snovali dopolnila k stanovanjski zakonodaji, bodo zasebni investitorji pospešeno gradili stanovanja le za srečneže, ki si lahko privoščijo drage nepremičnine. Za tiste, ki si tega nikoli ne bomo mogli privoščiti, ostane le čakanje na lepše čase …