Varčevanje na račun demokracije in v škodo Slovencev

Pričakovano zmanjšanje števila poslancev in senatorjev za tretjino v dveh domovih ni dobra novica za slovensko narodnostno skupnost v Italiji. Ustavna sprememba predvideva zmanjšanje števila poslancev s sedanjih 630 na 400 v zbornici, senatorjev pa bo dvesto namesto 315. To je za zdaj največja politična zmaga Gibanja petih zvezd, ki je unovčila populistični predlog o varčevanju »pri glavi«. Predlog je nazadnje dobil skoraj soglasno podporo s 553 glasovi, tudi s poslanci Demokratske stranke – stranke s praviloma največjo slovensko podporo –, četudi so ti v preteklosti trikrat že zavrnili predlog o zmanjšanju števila predstavnikov ljudstva v večnem mestu.



Na prvi pogled privarčevana vsota ni majhna. Italijanski poslanci in senatorji so po podatkih sosednjih medijev najbolje plačani v Evropi. Poslanska zbornica za svoje predstavnike namenja 145 milijonov evrov skupaj s plačami in vsemi nadomestili, kar znese zelo spodobnih 230.000 evrov na poslanca. S predvidenim rezom bo v proračunu ostalo okoli 53 milijonov evrov več. Vsak senator Italijo zdaj stane skoraj 250.000 evrov na leto, predviden prihranek pa bi znašal 29 milijonov evrov.

Toda na videz všečen varčevalni ukrep marsikaj zamegljuje, saj po drugi strani vendarle siromaši zastopanost dežel, pokrajin in narodnosti v veliki ter raznoliki italijanski državi. Parlamentarci bi zlahka ohranili sedanjo reprezentančno število in poskrbeli za prav takšne všečne prihranke, če bi si prihodke upali oklestiti za tretjino. Gotovo nihče zaradi tega ne bi pristal na beraški palici. Morda bi bilo mogoče privarčevati tudi v javnem sektorju, ki šteje za skoraj dve Sloveniji prebivalstva (3,4 milijona po podatkih OECD).



Brezglavo varčevanje zaradi varčevanja samega se je v času krize že izkazalo za škodljivo početje. Dolgoročno lahko varčevanje v parlamentu škodi italijanski demokraciji, kar bodo hitro občutili predstavniki slovenske manjšine v Italiji na naslednjih volitvah.

Do zdaj so se v parlament prebili zaradi dobre volje strank, ki so slovenskega kandidata postavile na dovolj visoko mesto na listi ali v zanesljivo okrožje. Stopnica za vstop v hram italijanske demokracije bo zdaj za najmanj tretjino višja, saj bo Furlanija - Julijska krajina izgubila kar pet poslancev in tri senatorje. Dobre volje političnih strank do Slovencev je z varčevanjem bržkone konec. Kar morda celo ni slabo, saj sta prav zaradi te dobre volje manjšina in matična Slovenija pozabili, da zaščitni zakon za Slovence vsebuje določila, ki da olajšajo izvolitev kandidatov, ki pripadajo slovenski manjšini. A se na takšen zakon marsikdo olajša kako drugače.

Manjšina in Slovenija lahko igrata politično igro samo z eno karto, če poenotita stališča do slovenskega zastopstva v Rimu. Med drugim z vpisom zajamčenega mesta v italijansko ustavo po vzoru slovenske ustave za italijansko in madžarsko manjšino. Toda s karto enotnosti Slovenci igramo le v vojnah in športu.