V čem sta naša pregreha in naš sram

Prvi podatek je bil, da je Svet Evrope konec junija zaradi vpletenosti v korupcijski škandal v korist Azerbajdžana do konca življenja kot člana izključil Zmaga Jelinčiča. Drugi podatek je bil, da je državni zbor v odbor za zunanjo politiko kot podpredsednika imenoval prav Zmaga Jelinčiča. Kako kaže z logiko teh zadev?

Odgovor na to vprašanje je že v sredo dala slovenska protikorupcijska komisija (KPK). Ta je Jelinčičevo imenovanje razumela kot posmeh Slovenije Svetu Evrope. KPK in Transparency International Slovenia sta, da bi se izognil takim blamažam, predlagala državnemu zboru, naj sprejme poslanski kodeks. Matej Tonin je 28. junija za STA v intervjuju povedal, da sprejetja etičnega kodeksa ne bo predlagal, češ da je nesmiseln in nepotreben.

V vsem povedanem je mogoče videti nekaj ravni dogajanja.

Prva je v neposrednem dogodku Jelinčičeve korupcije, kakršno je pripoznal Svet Evrope. Domnevamo lahko, da je imel ta svet v svoji preiskavi predpisano metodologijo, da je, preden je objavil tako rigorozen sklep, zadevo dobro proučil in mu lahko verjamemo, da so stvari transparentno dokazljive. Drugače povedano, o Jelinčičevi korupcijski krivdi bo težko dvomiti.

Druga raven kaže, da državni zbor, čeprav je šele imenovan, ne kaže občutljivosti za stališče do nesprejemljivosti korupcijskih praks. To vodi do dveh ugotovitev. Prva je, da sedanji državni zbor v večinskem vzorcu pesti očitno pomanjkanje politične kulture. Druga je, da državni zbor prav zato očitno potrebuje etični kodeks.



Tretja raven izraža sum o političnem trgovanju. Domnevamo lahko, da se je Jelinčičeva kandidatura za omenjeni položaj odvijala v analognem političnem okolju in analognem taktičnem slogu, kakor se je odvijala kandidatura Mateja Tonina za predsednika parlamenta. To bi pojasnilo tudi Toninovo odklonilno držo do pobude o etičnem kodeksu poslancev. Tudi mimo tega Toninova zavrnitev potrebe po kodeksu, potem ko so poslanci v večini pokazali, da nimajo notranjega glasu, ki bi jim v merilih klasične evropske politične kulture narekoval, kaj je prav in kaj narobe, kaže na skrajno problematičnost NSi in njenega predsednika.

In končno, četrta raven izraža verjetnost, da je ta politična tehnologija hkrati tudi tehnologija nastajanja nove vladne koalicije. Pravzaprav gre za najpomembnejši vidik celotne zgodbe.

V izhodišču razmišljanja imamo torej Jelinčičevo korupcijo, kakršno je prepoznal, označil in sankcioniral Svet Evrope. Toda v izpeljavi lahko vidimo, da kaskada te in podobnih logik sestavlja tudi politično podobo Slovenije, točneje, definira njeno politično kulturo, še točneje, definira njeno politično nekulturo. Iz tega se jasno kaže, da je bilo res treba nekaj povedati o sedanjem državnem zboru. Prognoze za sadove njegovega dela, za vlado in tako dalje so očitno slabe.



Na fenomenu Jelinčič pa bi kazalo nekoliko pogledati tudi v preteklost, tako politično-parlamentarno kot tudi družbeno. Ta politik s svojo SNS še ni sodeloval v nobeni vladni koaliciji, vedno pa je okrog tega trgoval. Vedno je bil sredi afer in vedno so tako politiki kot mediji iz tega naredili šalo in zabavo, Jelinčič se je kot politični lik vedno znal preleviti v »entertainment«, in samo to dejstvo ter podatek, da je to uspevalo ves čas, več pove tako o slovenskem političnem in družbenem okolju (tudi o medijih in njihovi vlogi) kot o samem Jelinčiču.

Dejanje Sveta Evrope je zato dejanje, ki je šokiralo, in široka »demokratična javnost« bi ga morala vzeti kot ukor, ki je namenjen tudi njej. To bi bil posredni učinek nekega sporočila iz registra evropske politične kulture. Neposredni učinek pa bi se moral odraziti v državnem zboru in njegovi politiki kadrovanja po funkcijah odborov DZ. Pa se ni. V tem je pregreha, zaradi katere bi občutek sramu morali občutiti vsi državljani.