Umiranje vasi na obroke

Kako dolgo obdobje je dvajset let? Ko si starejši, veš, da dve desetletji hitro mineta. Ob kopici statističnih podatkov, s katerimi tako radi dokazujemo svoj prav in v naglici, v kateri živimo, pa se zdi dvajset let dolga doba, ki je tam nekje daleč stran... In se nas zato skorajda ne dotakne pomemben podatek. Ali zlovešča napoved, da bo takrat, čez slabi dve desetletji, v večini slovenskih občin – gre za kar 70 odstotkov vseh občin - manj prebivalcev, kot jih je sedaj. Ponekod – kažejo sedanji trendi - bodo razmere grozljive: 25 občinam se bo znižalo število prebivalcev za več kot 20 odstotkov, 94 občin pa bo takih, da se jim bo število prebivalcev zmanjšalo za več kot deset odstotkov. V nekaterih občinah bo na enega mladega kar šest prebivalcev, starih 65 let in več.

Dr. Janez Nared z Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU opozarja, da se število prebivalstva povečuje v zaledjih večjih mest, praznijo pa se celotne regije: Pomurje, Koroška, Posavje, Zasavje, velik del meje ob Hrvaški, celotno Posočje oziroma skoraj celotna Goriška. V še posebej slabem položaju so obmejna in hribovita območja.

Ker poznam širše kočevsko-ribniško območje, lahko le dodam: vasi se praznijo počasi, tiho, umirajo takole na obroke, z vdanostjo v usodo – tistih, ki so odšli in tistih, ki so ostali -, ker vedo, da drugače ne gre. Mladi gredo za delom.

Toda problem niso le delovna mesta. Če pozabimo na probleme s šengensko mejo in panelno ograjo na južni meji, ki jo bodo še podaljšali, potem je krajem, kjer se ljudje izseljujejo, skupno ne le pomanjkanje delovnih mest, ampak slabša prometna infrastruktura, slabša pokritost s hitrim internetom, slabša pokritost z mobilnimi signali, slabša dostopnost do zdravnika in bolnišnic, slabša dostopnost do tako običajnih stvari, kot so poštne storitve, bankomat, trgovina.

Območja, ki jih je zapustil človek, presenetljivo hitro zarašča gozd, ponekod je divjih živali v izobilju... In tako presneto lepo je v večini teh krajev. Zato problem, ki ga imamo, ni praznjenje večine slovenskega obrobja, ampak to, da se tega problema sploh ne zavedamo. Ali, kot so odlično ubesedili Zmelkoow: "Dokler ne vemo kam gremo, se nismo izgubili". Problem praznjenja slovenskega obrobja, ki je v resnici sklop vrste zelo različnih problemov, za našo politiko in odločevalce sploh ne obstaja. Premier Marjan Šarec je ob nedavnem obisku južne meje, torej občin Ilirska Bistrica, Kostel in Črnomelj sicer javno apeliral na banke, da naj namesto na dobiček mislijo tudi na ljudi na periferiji in naj ne odvažajo nerentabilnih bankomatov. Kar je pohvalno, a ni dovolj.

Manjka nam celovit pristop oziroma odgovor na vprašanji, kaj se nam dogaja in kaj sploh hočemo v prihodnje. Prazno podeželje? Z vsemi problemi, ki jih bo to prineslo celotni državi? Ali pa se bomo zavedli problema, njegovih daljnosežnih posledic in se začeli dogovarjati, kaj sploh želimo s podeželjem? Kaj, v resnici, ne želimo samo s periferijo, ampak s celotno skupnostjo, v kateri živimo? Potem pa bi se morali na podlagi analiz dogovoriti, kako naprej in kje z načrtnimi ukrepi države – in ne le kratkotrajnimi ukrepi in projektki - tudi daleč od urbanih okolij zagotoviti pogoje za normalno življenje ljudi.

To počnejo resne države.