Udarec s palico ali začetek dolgotrajne vojne

Je uvedba carin na jeklo in aluminij, uperjena proti vsem državam, tisti simbolični začetek ameriške zlate dobe, ki jo je velikopotezno oznanil ameriški predsednik? Je napoved carin predvsem njegova palica za izboljšanje položaja v prihodnjih pogajanjih ali pa že uvod v dolgotrajno in še bolj intenzivno trgovinsko vojskovanje? To je le nekaj vprašanj, ki jih sproža kontroverzna in hkrati pričakovana odločitev Bele hiše.

EU in ZDA so bile po zaslugi Donalda Trumpa na trgovinskih okopih že za časa njegovega prvega mandata. A je nato julija 2018 s tedanjim predsednikom evropske komisije Jean-Claudom Junckerjem hitro dosegel kompromisni dogovor, ki je preprečil medsebojno uničujočo gospodarsko vojno. ZDA so se odrekle napovedanim carinam na evropsko jeklo in aluminij, Unija pa se je zavezala k večjim nakupom ameriške soje in utekočinjenega plina. »V prostoru je bilo čutiti veliko toplino in dobre občutke – hitro je bil dosežen preboj, za katerega nihče ni mislil, da je možen!« je po srečanju, objemu in Junckerjevem poljubu tvitnil Trump. To se je zgodilo le enajst dni po tem, ko je muhasti ameriški predsednik EU označil kot »največjega ameriškega sovražnika«.

Podobna izsiljena trgovina, verjetno tudi z nakupi ameriškega orožja, je morda na mizi zdaj. Evropa je sicer politično in gospodarsko šibkejša in geopolitično bolj ranljiva tudi zaradi vojne na svojih vzhodnih mejah, a hkrati s skoraj pol milijarde prebivalcev ostaja pomemben trg za ameriške korporacije.

Bruseljska takojšnja napoved protiukrepov na ameriške carine je bila pričakovana in smiselna, saj bi nasprotna stran vsako oklevanje in popuščanje njenim carinskim udarcem razumela kot znak šibkosti in odprta vrata za nove pritiske. »Po svetu zdaj lomastita dva velika slona, Kitajska in ZDA, ki želita spremeniti sistem [Svetovno trgovinsko organizacijo, STO]. Evropa se mora z njima pogajati, a s pištolo v žepu,« je nekdanji predsednik STO Pascal Lamy za Euronews slikovito opisal aktualne razmere kot »eksistencialni izziv« za Unijo.

Ta ima, kot rečeno, v pogajanjih z ZDA največji adut prav v svojem pomenu za ameriške tehnološke in druge izvoznike. Carine so v obojestransko škodo, zato so zdaj v skupnem interesu pogajanja, če bo le zanje volja na obeh straneh Atlantika.