Tudi Andreju Hauptmanu bi lahko postavili kip

Izjemno zmagoslavje slovenskega feniksa Primoža Rogliča v olimpijski vožnji na čas še vedno močno odmeva v kolesarskem svetu, navijače in tokijske junake pa bodo ob današnji vrnitvi v domovino spet preplavila čustva. Kolesje profesionalne karavane se bo nato hitro spet zavrtelo, vendar lahko še nekaj časa uživamo v trenutku, kot je dejal selektor reprezentance Andrej Hauptman.

Zlatemu Rogliču bodo v domačem Zagorju postavili kip, napovedujejo občinski veljaki. Po dveh zmagah na Touru in olimpijskem bronu si ga v Komendi brez dvoma zasluži tudi Tadej Pogačar. Posebno obeležje bi morali v parku Tivoli, kjer domuje Kolesarska zveza Slovenije, postaviti tudi Hauptmanu. To je ključna trojica olimpijske pravljice v Tokiu, ki je prinesla bron na cestni dirki in zlato v kolesarski uri resnice.

»Živimo kolesarske sanje, ne vem, kaj več bi lahko še dosegli,« je Hauptman za TV Slovenija ocenil dosežke naše kolesarske odprave, ki je kot prva na OI presegla njegove uspehe iz tekmovalnih časov. Njegovi tretje mesto na SP v Lizboni 2001 in peto na cestni dirki v olimpijskih Atenah 2004 se je zdelo nedotakljivo, dokler se nista na cestah pojavila Roglič in Pogačar. Kljub njuni prevladi na klubski sceni pa ni bilo samoumevno, da ga bosta presegla.



Svetovna prvenstva in olimpijske igre, edini odmevni tekmovanji, na katerih najboljši kolesarji na svetu oblečejo drese v barvah svojih domovin, običajno niso bila na prednostnih seznamih tistih, ki zmagujejo na največjih tritedenskih dirkah in tako služijo milijone. Reprezentančni nastopi so dirke za čast in slavo, za potešitev športne duše. In tu sta podobno kot slovenski košarkarski svetilnik Luka Dončić zablestela tudi Roglič in Pogačar. Ne nazadnje tudi Hauptman, ki se preživlja kot športni direktor pri Pogačarjevi ekipi UAE.

Vse, kar počne kot selektor, je v skupno dobro slovenskega kolesarstva. Morda se sliši preprosto biti vodja izbrane vrste z najboljšima kolesarjema na svetu, ki sta malodane nepremagljiva, ko pred seboj vidita veliki cilj. Vendar je bila vloga slovenskega selektorja zaradi številnih interesov v ozadju in tudi zaradi zastrupljenega navijaškega razpoloženja po lanskem Touru, na katerem je Pogačar v zadnjem trenutku Rogliču slekel rumeno majico, vse prej kot lahka.

Pod pritiskom pričakovanj, da mora imeti tudi reprezentanca nekaj od tega, da Pogačar in Roglič vladata poklicnemu kolesarstvu, se je izkazal kot mojster žongliranja. Ni mu padla niti ena žogica. V petih sezonah na čelu reprezentance je v spremljevalnem avtomobilu osvojil komplet velikih kolajn – Rogličevo srebro na SP v vožnji na čas v Bergnu leta 2017 je napovedovalo novo dobo, katere vrhunec smo dočakali te dni v zlato-bronastem Tokiu. Ta je bila mojstrovina brez primere za slovensko reprezentanco. Tako bron, ki si ga je Pogačar priboril, čeprav so mu kot enemu od glavnih favoritov tekmeci sledili kot sence, kot seveda zlato, ki ga je na Touru potolčeni Roglič osvojil, čeprav še dober teden pred dirko ni vedel, ali bo sploh odpotoval na Japonsko. Pri obeh je vezni člen Hauptman, ki je na srečo preslišal vse slovenske »kavč selektorje« in ne glede na spreminjanje okoliščin vztrajal pri načrtu, za katerega se je z obema asoma dogovoril pred začetkom sezone. Olimpijski kolajni nista naključje.



In kaj po slavjih čaka slovenske tokijske junake? Rogliča, ki ima letos za seboj le 27 startov, naskok na tretjo zaporedno zmago na Vuelti. Če se mu bo na njej pridružil tudi Pogačar, bo to po slovenski zaslugi najmočnejša dirka po Španiji v zgodovini. Ne enemu ne drugemu letos ni treba nič več dokazovati, rumena majica s Toura in olimpijsko zlato sta nepresegljiva vrhunca sezone.

Tudi Hauptmanu, ki že sestavlja zmagovito kombinacijo za septembrsko svetovno prvenstvo v Flandriji, se ni treba več dokazovati kot selektorju. Junija se je zamenjalo vodstvo Kolesarske zveze Slovenije, konec je podaljšanega olimpijskega ciklusa, v katerem je presegel vse cilje. Zasluži si bianko menico pri odločitvi o svoji prihodnosti. Višje ne gre. To bo gotovo velik izziv za novega predsednika KZS Pavla Marđonovića in njegove sodelavce.