Trinajstič

Na Bledu se začenja strateški forum, največja mednarodna konferenca te vrste v regiji in edina vélika razprava o mednarodnih odnosih pri nas. To je redka priložnost za zunanjepolitično razpravo, poveže bližnja, regionalna vprašanja in globalne razmisleke, kaže soodvisnost sveta – ves svet zaprt v eni škatli. Letos je trinajstič zapored in se časovno prekriva z medvladjem; stare vlade ni več, nove še ni. Organizatorji so se znašli v zagati.

Ustrezna času vmesnosti je udeležba. Tako skromne zasedbe kot letos na blejskem prizorišču še ni bilo, sprva napovedani politični udeleženci so drug za drugim odpovedovali svoj prihod. V preteklih letih se je tukaj zvrstil niz zanimivih gostov: spomnimo se zvezdniškega turškega prvega diplomata Ahmeta Davutoğluja, avtorja doktrine »nič problemov s sosedi«, pa ameriškega zunanjega ministra Colina Powella, bivšega španskega premiera Felipeja Gonzáleza in lani vodje turške diplomacije Melvüta Cavusoğluja. Razprave so odpirale teme, središčne za Evropo in svet, pozicionirale so Slovenijo, hkrati so širile njeno ozko obzorje, prevečkrat omejeno na odnose s sosedi.

Zvezdniška zasedba ni vse, težko jo je dobiti, mnogi prihajajo samo za visoke honorarje. Relevantne razprave je mogoče organizirati tudi s kompetentnimi sogovorniki nižjih rangov in kakovostnimi gosti iz akademskega sveta. Poleg udeležbe pa je potrebna dobra vsebinska zasnova. Ta v zadnjih letih opazno primanjkuje: omizja zapolnjujejo stare zgodbe, preveč je žgočih vprašanj, ki jih forum obide; pred dvema letoma ukrajinsko krizo, letos meje. Organizatorjem manjka idej.

Ostaja še mučna podmena – koliko je lanskoletna izraba blejskega podija za diplomatsko ofenzivo za uveljavitev arbitražne sodbe okrnila ugled konference. Raven gostov zrcali sloves države gostiteljice in njene politične garniture v mednarodni javnosti.