Tri minute

»Gospod doktor, samo pozdravit sem vas prišel,« je rekel Janez svojemu zdravniku, ko se je proti večeru prebil mimo sestre na vratih. Njej je rekel, da ga neznansko boli v trebuhu, v resnici pa je zdravniku v vrečki prinesel nekaj domačega sadja. Zdravnik se je prijel za glavo: »A niste videli, koliko bolnih imam še pred vrati? Niste naročeni. Zakaj ste prišli?« »Oh, naš pes je zbolel. Bi mi lahko dali antibiotik?« In ga je zdravnik predpisal. Malo antibiotika za majhnega kužka. Tako je šlo najhitreje in je bil ponovno lahko na razpolago drugim čakajočim. Čas je najdragocenejši.

Kdo ne potrebuje svojega zdravnika? Takega, h kateremu lahko pride kadarkoli, da od njega dobi tableto in bolniško, ko obleži, ki mu lahko zaupa, da bo znal prepoznati hudo bolezen, ki ga bo poslušal, ko bo v težavah, in ga bo nasploh spremljal od »zibelke do groba«. To je družinski zdravnik. Do zdaj je imel za pacienta sedem minut, odkar sta uvedena e-napotnica in e-recept, je čas za polovico krajši: tri minute. V tem času mora bolnika pregledati, biti prijazen in strokovno nezmotljiv.

Preostanek časa nameni računalniku. V času virusov bo v ordinacijah najbolj obremenjenih zdravnikov vsak dan do 70 bolnikov. Povprečno jih pride od 30 do 40. To je dvakrat toliko kot v Avstriji.

Mladi zdravniki so se na vse zakonske nesmisle, sprejete v zadnjih letih, odzvali. Na specializacijo družinske medicine se skoraj ne prijavljajo več. Sistem jih je odgnal v druge specialnosti, od tam pa bodo – če bo šlo vse rakovo pot – prešli na tuje. Avstrijci, denimo, vidijo rešitev svojih težav v slovenskih zdravnikih. Pripravljajo različne ugodnosti, da bi jih privabili. Kaj pa pri nas? Ali sploh kdo misli na to? Kdo bo zdravil Slovence in Slovenke, če zdravnikov ne bo več?