Evropa bi že brez trgovinskih vojn morala hitro poskrbeti za boljšo obrambo

Ameriški predsednik Donald Trump je že v prvem mandatu odvrgel veliko političnih in gospodarskih bomb, zdaj se mora carinskih bati tudi Evropska unija, ki z gospodarsko velesilo Nemčijo in drugimi državami zaznava velike trgovinske presežke z ZDA. Zmerjanje republikanskega predsednika z nerazumnim outsiderjem ne bo vrnilo starih časov, ko so lahko ZDA s silo svoje mehke in trde moči pomagale zaveznicam. Z nepremičninskim trgovcem v Beli hiši se bo treba pogajati.

Njegova doktrina Naredimo Ameriko spet veliko (Make America Great Again, Maga) temelji na dejstvu, da so ZDA marsikje le senca samih sebe. To najbolje odsevajo propadla industrijska središča »pasu rje«, kjer se ostanki stare veličine križajo z zaprtimi tovarnami. Med temi pensilvanski Scranton, rojstni kraj prejšnjega demokratskega predsednika Joeja Bidna, ki je po Trumpovih Kitajski naložil še svoje carine. To kaže, da se bo gibanje​ Maga v takšni ali drugačni obliki nadaljevalo tudi po Trumpu.

V enem od prvih ameriških in svetovnih mest z električno razsvetljavo in električnim tramvajem, ki je le še senca nekdanje slave, nedaleč od Bidnove ulice stoji spomenik predsedniku s konca 19. stoletja Williamu McKinleyju, Trumpovemu vzoru za carinske in druge ukrepe. Četudi se številnim ekonomistom posnemanje več kot stoletje stare doktrine zdi nevarno, Trump in njegovi verjamejo, da nimajo česa izgubiti.

Drugi poudarjajo, da je McKinleyju uspelo le zato, ker je z uvajanjem carin zahteval enakopravno trgovinsko obravnavo, in tudi Trump naj bi imel možnosti le zaradi tega, zlasti proti največji grešnici globalizacije Kitajski. Scranton je začel propadati veliko pred vstopom azijske velikanke v Svetovno trgovinsko organizacijo. Obravnavanje Kitajske kot nerazvite države v Svetovni trgovinski organizaciji je vendarle bila prelomnica. Med bogatenjem na ameriških plečih se Kitajska ni demokratizirala tako kot prej zahodna Evropa, Japonska ali Južna Koreja, ampak se je povzpela med najmočnejše države na svetu.

Umetniki protestniki pred berlinsko kanclersko palačo. Foto: John Macdougall/Afp

Evropa bi že brez trgovinskih vojn morala hitro poskrbeti za boljšo obrambo v nevarnem svetu, pa tudi za boljši gospodarski razvoj. Kitajska vse bolj grozi tudi evropski avtomobilski in drugi industriji, poslovnež v Beli hiši bo morda razumel potrebo po pogajanjih. Oba – Evropa in Trump – hočeta zlato obdobje za svoje družbe in gospodarstva in če eden – Trump – misli, da v odnosih ni pravega ravnovesja, mu je treba prisluhniti.

Ima Evropa protiargumente? Že mogoče, da so nemški ali francoski avtomobili narejeni po evropskem okoljevarstvenem okusu in so ameriški zanje preveliki, vendar Američani za evropske plačujejo le 2,5-odstotne carine, Evropejci pa za ameriške desetodstotne. Od šestdesetih let minulega stoletja Američani 25-odstotno carinijo tuje poltovornjake, najbolj priljubljena ameriška vozila. Tako imenovana piščančja vojna zaradi intenzivne ameriške reje perutnine potrjuje prepričanje ekonomistov Maga, da proste trgovine ni, ampak jo številni izkoriščajo za nacionalne ali celinske cilje.

Evropsko in zlasti nemško usmerjenost k izvozu so še pred Trumpom kritizirali nekateri nemški ekonomisti, ki med žrtvami takšnega pristopa vidijo tudi evropske potrošnike. Osrednja evropska gospodarska sila bo morda morala obrisati prah z lastnih zgodovinskih poglavij o ordoliberalizmu, ki je po drugi svetovni vojni zaznamoval nemški gospodarski čudež. Tudi ta ekonomska šola je zagovarjala omejeno vlado, ki s skrbjo za pošteno konkurenco spodbuja ustvarjalne in poslovne sile prebivalcev. Trump s pomočjo Elona Muska obračunava z ekscesom v državni upravi in s tem napoveduje celo uravnoteženi proračun. Zdaj ZDA samo za obresti dolga prvič v zgodovini plačujejo več kot za vojsko.

Na tem mestu smo že pisali o trditvah Trumpu bližnjih ekonomistov, ki verjamejo, da bo predsednik predlagal državam dvotirni carinski sistem – enega za demokratične države s sistemom uravnoteženja presežkov in primanjkljajev ter drugega z višjimi carinami za nedemokratične države z agresivno industrijsko politiko. Po trditvah Roberta Lighthizerja bi nekaterim od njih bilo dovoljeno izstopiti iz tega sistema za razvoj svoje industrije, a bi imel sistem vgrajene tudi spodbude za demokratizacijo. To bi bila pridobitev za vse.