Srečno!

Vsakič, ko se približuje novo leto, se spomnim očeta, strastnega ribiča, ki ga je razjezilo, kadar mu je kdo pred odhodom na ribolov zaželel: »Srečno!« Moj oče, sicer znanstvenik, je takrat postal praznoverni čarovnik, prepričan, da bo ta kratka, a zvočna beseda vznemirila duhove rib, kar bo dovolj, da se bo od reke vrnil praznih rok.

Če je čas kot reka, pomislim vsakega 31. decembra, mi pa lovci na dobra dogajanja, ki plavajo v njej, potem je pred nami pustolovščina, ki jo bomo prav to noč začeli z dobro pripravljenimi vabami za želeno vrsto ulova. Mar ni življenje, premišljujem, medtem ko polagam v posodo slaščice, zgolj poskus, da prevaramo usodo, ki pa nas kljub vsemu pelje v edino možno gotovost, zgolj veščina, da jo ulovimo prav na ta dišeči, okusni in bogati zalogaj, ki bo ves sveženj 365 dni spremenila v našo lastnino?

Kaj bi torej morali zaželeti drug drugemu, medtem ko sedimo na bregu časa in opazujemo, kako nekaj teče mimo nas, pri tem pa ne vidimo, da je to pravzaprav naše življenje? »Razmišljaj! In to razmišljaj globoko o vsem!« bi dejal moj oče znanstvenik, ki je verjel v duhove. Največ je treba razmišljati o tem, kaj je pomembno v tej neustavljivi reki. Kaj je v resnici bistveno? Kaj želimo tistim, ki jih imamo radi, pa tudi sebi, ko se ponoči poljubimo na usta in z njih vdihnemo vase iskrice čiste človeške sreče?

Zazveneli bodo kozarci, polni mehurčkov, zapeli bomo kakšno pesem in sosedom ter mimoidočim mimogrede voščili: »Srečno novo leto!« Nato pa bomo ob prvi kavi v letu 2019 v hipu ostali sami s seboj. Bistveno je samo življenje v harmoniji z ritmom srca. Veselimo se uspehov, uživajmo v darovih usode. A tisto edino, kar je pomembno, se skriva v občutku, da smo v minulem letu naredili vse, kar je bilo treba, in še malo več. Dovolj, da lahko ves ulov, ki ga ujamemo v reki neustavljivega časa, podarimo nekomu, ki ga imamo radi. In vsak dan zašepetamo: »Srečno, ljubezen moja!«
Zorana Baković