Spletno nasilje. Na živce mi gre, ker smo tiho

»Sama sebi grem na živce, ker sem tiho,« je zapis na družbenem omrežju facebook začela Nina Kožar, skrbnica profila Knjigobežnice. Objava se je nanašala na domnevno sabotiranje literarnih del nekaterih slovenskih pisateljic na platformi Goodreads. Nekdo – kar nekaj je bilo domnev, da gre za pisatelja Jakoba J. Kendo, čeprav je za Delo te obtožbe zanikal – je knjige redno ocenjeval z eno samo zvezdico in ob tem pripisal (ne)argumentirane in zaničljive kritike.

Vse je kazalo na to, da pod posameznimi anonimnimi profili stoji ena oseba, saj so si bili zapisi na moč podobni oziroma skorajda povsem identični. Pravim, bili, ker je zdaj anonimnež kritike z Goodreadsa že izbrisal. Vsakdo ima pravico do tega, da mu določene knjige niso všeč, in čisto legitimno jim lahko pripiše slabo oceno.

Težava nastane, ko zadeva kaže na modus operandi ene same osebe, moškega, ki se je na posamezne avtorice in bralke (večinoma je šlo za ženske) obračal s ponižujočimi zapisi in »pojasnili«, zakaj nekatere knjige (po njegovem prepričanju) niso berljive.

Pod objavo Nine Kožar se je usulo zapisov žensk – z imeni in priimki, to namreč ni samoumevno –, ki so imele podobno izkušnjo »napada in poskusa diskreditacije«, bodisi kot avtorice literarnih del bodisi kot bralke, ki so o knjigah širile (dober) glas. Svoje stališče je predstavilo tudi nekaj bralcev in eden je dobro utemeljil razliko med tem, kakšne knjige berejo moški in kakšne ženske in kako jih »začutijo«. O medčloveških odnosih avtorice zagotovo pišejo na drugačen način kot avtorji in morda so ti zapisi res bliže osebam istega spola.

Niti ni sleherna knjiga, ki jo napiše avtorica, dobra in vredna branja zgolj zato, ker jo je napisala ženska, a argumentirane literarne kritike v Sloveniji skorajda ni več. In tudi če je knjiga še tako hvaljena, ni nujno, da je vsem všeč. Sama sem že dvakrat poskušala prebrati tako opevani Neapeljski cikel Elene Ferrante, pa ne steče, zato sem knjige odložila in vprašanje, ali jih bom še kdaj vzela v roke. Podoben nerazumljiv fenomen so mi knjige za samopomoč, ki postanejo uspešnica že pred samim izidom. Nekajkrat sem se vpletla v debato o tem, da ni pomembno, kaj kdo bere, samo da to počne. Pogrešam več kritičnega branja.

Po drugi strani pa, kdo sem jaz, da bom sodila?

FOTO: Dejan Javornik/Slovenske novice

A pri facebook debati, s katero sem začela ta zapis, ne gre zgolj za ocenjevanje na platformi Goodreads, kot je dobro izpostavila ena od komentatork. Ne gre zgolj za kakovost napisanih del. Gre za verbalne izpade, ki ne bi smeli imeti prostora v družbi – nekatere so objavile dokaze za to v obliki posnetkov zaslona telefona oziroma kopije zapisov z družbenih omrežij. Lahko se z nečim ne strinjamo, ampak zakaj se ne moremo nestrinjati kot odrasli ljudje, brez poniževanja in pljuvanja?

Kakšen v letu 2025 (p)ostaja odnos do žensk, potrjuje dvajset finalistov za bodečo nežo. »Dve osnovni nalogi ženske v družbi sta, da je skrbna pa ljubeča. Kaj pa je naloga moških? Varnost. Se pravi, če se vi ne počutite varno v razredu, so ’fejlali’ fantje, če v razredu ni dobrega ’flowa’, ste ’fejlale’ punce. Preprosto,« se je glasila »finalistka«, slovnično oplemenitena izjava, ki jo je avtor sicer izbrisal z družbenega omrežja.

Tu smo, torej, pri stereotipnih delitvah vlog, pri naštevanju, kako »pestro možnost izbire imamo ženske, ko iščemo partnerja, ker je priseljencev vedno več« (še ena od kandidatk za bodečo nežo) …

Tu smo. Da napadamo (predvsem, a ne zgolj) ženske, ki so dobre oz. boljše pisateljice, avtorice, katerih knjige zavzemajo prva mesta na seznamih prodanih del, da ocenjujemo ženske po njihovem videzu in po tem, s kom spijo.

Tu smo.

Sama sebi grem na živce, ko sem tiho.