Soupravljavsko blaženje glavobola

Čeprav še vedno marsikdo meni, da je delavsko soupravljanje pri nas ostanek socializma, smo ga v resnici uvedli in uzakonili po nemškem vzoru, več desetletij ga imajo tudi nekatere druge napredne evropske države. V preteklih letih so bili pri sprejemanju odločitev predstavniki delavcev in kapitala v nadzornih svetih oziroma upravnih odborih marsikdaj na različnih bregovih, a danes tudi predstavniki kapitala priznavajo, da je delavsko soupravljanje koristno za podjetja, saj prinaša notranji pogled in znanja.
Položaj delavskih predstavnikov v nadzornih organih je nedvomno večplasten: izvolijo jih delavci, kot zaposleni so po eni strani podrejeni vodstvu družbe, po drugi pa temu vodstvu kot nadzorniki gledajo pod prste. To seveda prinaša številne dileme, zaradi katerih se ti predstavniki marsikdaj znajdejo med dvema ognjema. Ena izmed ključnih je, čigavemu interesu naj pri odločanju sledi delavski predstavnik – delavcev ali družbe. Po zakonu naj bi deloval v korist družbe, za kar je kot nadzornik tudi plačan in nagrajen ter navsezadnje odškodninsko odgovoren. Delavski sveti razumljivo pričakujejo, da bodo sledili delavskim interesom in usmeritvam. A stvar sploh ni tako zapletena. Sodobni načini upravljanja so pokazali, da družba na dolgi rok najuspešneje posluje z odgovornim upravljanjem, ki upošteva interese vseh deležnikov, torej tudi delavcev in lastnikov, a ne izključuje ustvarjanja dobička.
Druga zadrega je pretok informacij, saj uprave pogosto zaradi strahu pred razkritji kar vse gradivo označijo za zaupno in s tem pri delavskih svetih ustvarjajo vtis, da nekaj skrivajo. Jasna pravila, kaj je in kaj ni zaupno, kako ravnati z določenimi informacijami, ter odprt dialog z delavskimi predstavništvi lahko nedvomno odpravijo velik del težav s pretokom informacij in vzpostavijo zaupanje med vodstvom in delavci. Svoj del mora k temu prispevati tudi delavska stran. Avtomatično delegiranje predsednikov svetov delavcev ali celo sindikalnih funkcionarjev ni ravno dobra praksa, poleg tega lahko vodi v mešanje interesov, ki so lahko tudi zelo osebni. Zato ne bi bilo slabo slediti priporočilu, da naj bo izbor delavskih predstavnikov odprt in pregleden. Spori znotraj delavskih organov, kakršne smo lahko spremljali v nekaterih državnih družbah, naredijo soupravljanju medvedjo uslugo.
Številni lastniki in uprave namreč še vedno vidijo delavsko soupravljanje le kot zakonsko vsiljeno obvezo in ne kot dodano vrednost. V zadnjem desetletju je s preoblikovanjem iz delniške v družbo z omejeno odgovornostjo precej podjetij izrinilo delavske predstavnike iz nadzornih organov. A lastnikom in delodajalcem, ki v današnjem vsesplošnem pomanjkanju ustreznih kadrov obravnavajo delavce le kot sredstvo in ne kot partnerja, ki vesla na isti barki, utegne to povzročati še hude glavobole.