Somrak ptujskih bogov

Ptuj velja za najstarejše slovensko mesto, na kar so občani tega mesta zelo ponosni. A v torek mesto ob Dravi tega zgodovinskega civilizacijskega primata ni upravičilo in marsikaterega prebivalca je bilo zato upravičeno sram. Potem ko je vlada po več tednih agonije v najbolj kritičnih domovih za starejše vendarle sklenila del okuženih oskrbovancev iz Doma starejših občanov Ljutomer, obolelih zaradi koronavirusa, preseliti v Splošno bolnišnico Ptuj, so zdravstveni delavci te bolnišnice ob podpori dela občanov in lokalne oblasti temu nasprotovali.



Prihod 40 oskrbovancev iz Ljutomera so na Ptuju zavračali z argumentom, da bi bolniki s covidom-19 prihajali v neokuženo okolje. Strah pred virusom in boleznijo je seveda razumljiv, a če pomoč v tako izrednih razmerah, v kakršnih smo zdaj, začnejo zavračati celo bogovi v belem, potem je to razlog, da se sprožijo vsi alarmi. Kajti nihče v tej državi si najbrž ne želi, da bi zdravniki lahko izbirali, koga bodo zdravili in koga ne; prav zato smo si prizadevali, da ne bi prišlo do kolapsa zdravstvenega sistema. In tudi vsak občan bi se moral zavedati, da se lahko že jutri znajde v položaju, ko v najbližji bolnišnici morda ne bo prostora zanj in bo treba prostor iskati drugje. Nemške bolnišnice so na vrhuncu epidemije solidarnostno sprejemale celo bolnike iz Francije. Seveda je mogoče razpravljati tudi o tem, ali sta sama selitev in ptujska lokacija res najprimernejša rešitev, a odziv skupnosti zato ni nič manj skrb vzbujajoč.

Ljutomersko-ptujska zgodba je seveda le vrh ledene gore dogajanja v domovih za starejše, ki so bili že pred epidemijo na robu zmogljivosti, zdaj pa je nanje padla še skrb za okužene stanovalce. Podatki kažejo, da so prav te ustanove pri nas postale največje virusne bombe, kjer je bilo tudi največ smrti obolelih za covidom-19. Oblasti obolelim varovancem iz nerazumljivih razlogov ni omogočila zdravljenja v bolnišnicah, ampak so v infekcijske klinike spremenile kar celotne domove, s čimer se upravičeno porajajo očitki o neenakopravnem obravnavanju teh bolnikov. Težko si je predstavljati, kaj v teh dneh preživljajo varovanci teh domov in njihovi svojci.

Prav tako je težko razumeti, zakaj ob nenehnih opozorilih o pomanjkanju kadra država v času epidemije ni vpoklicala zasebnih zdravnikov in zobozdravnikov, ki so pripravljeni pomagati in ki so za to bolj usposobljeni kot prostovoljci brez zdravstvene izobrazbe; slednji si za svojo požrtvovalnost sicer zaslužijo veliko pohvalo. Kot je slišati na terenu, se je tudi to vprašanje znašlo v navzkrižju lokalnih, političnih in zdravniških interesov oziroma egov, ki so na žalost prevladali nad skrbjo za ljudi. Takšne zgodbe smo v preteklosti, na primer, že lahko spremljali v primeru srčne kirurgije in tudi zdaj jo lahko v zgodbi ljutomerskega doma starejših občanov, kjer pristojni prav tako kažejo drug na drugega.

Minister Gantar v teh dneh ugotavlja, da so bili domovi za starejše več let pozabljeni, kar je gotovo res. Res pa je tudi, da je bil on sam enkrat že minister in da je bila njegova stranka v zadnjih 15 letih ves čas v vladi. Na razmere v teh institucijah se je med epidemijo prepozno odzvala tudi sedanja oblast, predsednik države pa, namesto da bi s svojo avtoriteto poskušal urediti težave, raje paradira po državi in se slika pred domovi za upokojence, ker da jim s tem vliva upanje. Epidemija v naši državi se, kot kaže, umirja in upajmo, da bo temu sledilo tudi dogajanje v domovih za starejše. A če bomo čez čas morda lahko celo ponosni na to, da smo relativno uspešno obvladali širjenje virusa, se s poglavjem o okuženih institucionaliziranih starostnikih gotovo ne bomo mogli pohvaliti.