Potrebujemo mišljenjski preobrat, ki bo pokazal svetle plati starosti in problematičnost njenega demoniziranja.
Galerija
Starost ima tudi svetle plati. Ne demonizirajmo je! Foto: Bostjan Peterka Bakal Oste
Slovenija je do upokojencev druga najbolj prijazna država v štirideseterici evropskih držav in prva med vsemi po varnosti bivanja. Bolj prijazna od naše podalpske »kokoške«, ki ji je dano bivati med gozdovi in jezeri, je le še čarobna Finska. Tako kaže zadnja raziskava Blacktower Financial Management Group. Toda kakšna je v resnici slovenska upokojenska realnost? Ali slovenski starostniki res uživajo nebesa že na Zemlji?
Ob upoštevanju Blacktowerjevih meril – življenjskih stroškov, stopnje kriminala, pričakovane življenjske dobe, cen nepremičnin in starosti prebivalstva – je odgovor pritrdilen. Skoraj vsak peti Slovenec je starejši od 65 let, v povprečju dočaka 81,2 leta, življenje zanj ni ne predrago ne prepoceni, cene nepremičnin povprečne, bivanje daleč v Evropi najbolj varno …
Toda le na katerem mestu bi Slovenija pristala, če bi raziskava zajela tudi število naših starostnikov, ki se iz meseca v mesec prebijajo z ne več kot tristo evri pokojnine? Če bi vanjo zajeli in prešteli samomore vseh, ki so izgubili upanje, da jim bo na Zemlji kdaj bolje, vseh osamljenih, propadlih in od najbližjih pozabljenih nesrečnikov? Če bi »stehtali« še nasilje nad njimi, običajno porojeno iz pohlepa svojcev, včasih tudi iz jeze nad njimi, ker od njih ni nobene koristi več? In kakšen rezultat bi dosegli, če bi podobi slovenske upokojenske realnosti dodali še podatek o starejših na robu preživetja, o 90.000 upokojencih na pragu revščine in tisočih, ki so dostojanstvo izgubili tudi zaradi države, ki starostnikom iz javnih sredstev že dve desetletji ni zgradila nobenega doma, ki menca z zakonom o dolgotrajni oskrbi, ki jim ne zagotavlja zadostne nege niti paliativne oskrbe? Seštevek bi pokazal, da je za slovenske upokojence bivanje na Zemlji večkrat bližje vicam kot raju …
Pa vendar starost ni neizogibno le pešanje, propadanje, odvečnost, izključenost in smrt, pravi psihiater in psihoterapevt dr. Miran Možina, ki na starost gleda kot na obdobje razvojnih možnosti. Slovenija po njegovem potrebuje mišljenjski preobrat, ki bo pokazal tudi senčne plati mladosti in njenega malikovanja ter svetle plati starosti in problematičnost njenega demoniziranja.
Komentarji