Škodljiva kolegialnost

Oprostilna sodba v primeru Radan bo gotovo poskrbela za razprave o tem, kako sistem nekoga brez dokazov spravi na zatožno klop. A velja biti pri tako ostrih očitkih skrajno previden, saj, čeprav se morda izkaže, da je tožilstvo pri očitkih o umorih oziroma ubojih rinilo z glavo skozi zid, treba vedeti, da ima sistem v takih primerih varovalko, in sicer sodno preiskavo, ki jo odredi preiskovalni sodnik. Na obtožnico ima obramba še možnost ugovora, o kateri spet presoja sodišče.

Tako imenovane afere kalij si ne gre zapomniti le po oprostilni sodbi, ampak tudi po tem, da je razkrila zelo slabe odnose zdravstvenega osebja na nevrološki kliniki, kar bi morda lahko vplivalo tudi na potek zdravljenja pacientov. Tudi Radanov zagovor je šel v smeri, da je s kalijem le provociral. S strokovnega stališča je verjetno izbral nenavaden način protesta, a sodišče mu je verjelo.

Predvsem pa ne gre prezreti nerazumne kolegialnosti med zdravniki, če se izkaže, da nekdo ravna nenavadno, sumljivo, nestrokovno. Tudi sodnik je opozoril, da so se zdravnikom in medicinskim sestram jeziki razvezali šele po uvedenem strokovnem nadzoru in obisku kriminalistov. Po več letih dokazati umor brez trupla (bila so namreč upepeljena, obdukcije pa ni bilo) je najbrž zelo težko.

V spominu bo ostala tudi povsem obrnjena plošča kliničnega psihologa. Če je bil v prvotnem mnenju do Radana zelo kritičen, tudi na njegovih ugotovitvah je temeljila obtožnica, je na sojenju od vseh svojih ugotovitev presenetljivo odstopil.
O (ne)zadovoljstvu glede odločitve sodišča je eden Radanovih zagovornikov včeraj pojasnil, da bo zadovoljen šele, ko bodo ljudje doumeli, da tožilstvo v dvomu obtoži, sodišče pa mora v dvomu oprostiti. In da vsaka vložena obtožnica še ne pomeni, da mora biti izrečena obsodilna sodba.