Šarčeva izbira

Ker je z imenovanjem kandidata za evropskega komisarja treba pohiteti, da bi dobili čim boljši resor, četudi je kombinatorika še povsem odprta – od enakopravne zastopanosti žensk in moških do političnih sil, ki zahtevajo komisarska mesta – je izbira še toliko bolj zahtevna. Tudi resor, ki ga bo predvidoma zasedel kandidat, še ni znan. Izkušenemu dolgoletnemu diplomatu Janezu Lenarčiču, ki do obisti pozna delovanje Evropske unije in multilaterale, ni mogoče oporekati strokovnosti. Nevtralen kandidat, kot pravi premier, bi v teoriji lahko zasedel kateregakoli od resorjev, ki ga bo Sloveniji dodelila Ursula von der Leyen.

Bolj kot kandidat je za Marjana Šarca težava sam proces. Koalicijske partnerje, ki so resda zastopali vsak svoje interese, je do zadnjega puščal v temi. Dejan Židan, prvak SD, v kateri so se postavili na okope, je pojasnjeval, da so bili dogovorjeni, da bodo pogovori včeraj popoldne še potekali, nato pa so izvedeli, da se je premier odločil brez njih. O odnosu LMŠ oziroma predsednika vlade so koalicijski partnerji – predvsem SD – polemizirali tudi ob sprejemanju sporazuma o sodelovanju z Levico. Največja koalicijska partnerica ga je namreč pripravljala v ozkem krogu nekaj predstavnikov LMŠ in Levice.

Četudi je premier z izbiro le enega kandidata in skrivanjem njegovega imena pred mediji želel dati kandidatu za evropskega komisarja najboljšo popotnico, je storil prav obratno. Enostranska odločitev pa ni bila neprijetno sporočilo le za koalicijo. Poleg SD se je ob postopek izbire spotaknila tudi SDS, torej obe stranki, ki imata poleg LMŠ še evropske poslance. In le želimo si lahko, da Marjan Šarec v želji, da bi se izognil scenariju izpred petih let, ko je Alenka Bratušek doživela tudi domače spodkopavanje, ni povzročil prav tega. Četudi bo premier s svojo samostojno odločitvijo odgovoren za izbiro kandidata za evropskega komisarja in njegovo ustreznost, si lahko le želimo, da politična elita ne bo spet pokopala same sebe.