S polnimi denarnicami hitijo v Srbijo iz vsega sveta

Kitajski lastnik Gorenja seli celotno proizvodnjo hladilnikov v Srbijo. Tam bo odprl tisoč novih delovnih mest. Koliko jih bo na ta račun zaprl v Sloveniji, bomo še videli. Proizvodnjo seli zato, ker so pogoji zanjo v Srbiji ugodnejši. Natančneje: za manj (denarja) dobi lastnik v Srbiji enako ali več kot v Sloveniji. S kitajskega zornega kota sta Slovenija in Srbija pika zraven pike na svetovnem zemljevidu. Ljudje so si med seboj tudi podobni: dovolj znajo, zadosti so pridni in imajo tako razvite delovne navade, da jim bo šlo delo podobno dobro od rok. Kitajski je vseeno, kdo bo hladilnike delal. Sloveniji in Srbiji pa ni.

Da je Srbija za delovno intenzivne panoge poleg Rusije in Turčije najugodnejša na evropskih tleh, je razglasila agencija Ernst&Young iz Anglije, eden največjih štirih računovodij na svetovnem trgu. Morda prihajajo tudi zaradi te ocene vlagatelji v Srbijo iz vsega sveta številčneje, kot bi sicer. Predlani jih je prišlo 118 z več kot dvema milijardama evrov, lani podobno. A je treba ob tem povedati, da je prišlo v Veliko Britanijo po podatkih iste agencije istega leta 1200 tujih vlagateljev. Torej desetkrat toliko kot v Srbijo.

Srbija krvavo zares potrebuje delovna mesta, saj je brezposlenost velika, prebivalstvo revno, mladi pa se že od začetka razpada Jugoslavije naprej iz nje izseljujejo. Nekateri ocenjujejo celo, da so Srbi v tem hipu kot narod biološko, torej preživetveno ogroženi. Da bi privabila tuji kapital, nudi srbska vlada vlagateljem številne ugodnosti, pa še plače so v Srbiji v primerjavi z Evropo obupno nizke. Tuje delodajalce imajo tudi domači delavci radi. Plačujejo praviloma redno, dostikrat več kot domačini, z zaposlenimi večinoma ravnajo, kot je v navadi v Evropi. V medijih pa preberemo tudi drugačne zgodbe, v katerih na primer južnokorejski delodajalec ravna s svojimi zaposlenimi v Srbiji nečloveško, med delom jih ne pusti niti na stranišče, tako da morajo nositi plenice. Ni vseeno, od kod je delodajalec.

Srbija je gostoljubna in zdaj povsem odprta za tuje vlagatelje. Na kaj naletijo? Vsakdo pripoveduje svojo zgodbo. A nekaj točk je enakih povsod na Balkanu. Kot so javno povedali njihovi podjetniki, je vseprisotna korucija. To pomeni, da se denar vedno deli. Tisti, ki omogoči posel (v imenu države posodi zemljišče, omogoči subvencijo ali kakšno pomembno dovoljenje), pričakuje plačilo, če gre za proračunski denar, delež. Kdor se temu ne more, ne utegne ali noče prilagoditi, je težko uspešen. Marsikdo obupuje, ker administracija dela počasi. Namesto mesec dni porabi za dovoljenje celo leto. Kataster še ni povsod urejen, zato kakšna gradnja dovoljenja sploh ne more dobiti; naložba denarja se zdi brez urejenih papirjev ekstremno tvegana. Sodišča delujejo menda tako, da se raje postavijo na stran lastne države, kot na stran tujca. Toda očitno je tudi tako, da mnogi premagajo ovire. Sicer jih ne bi hitelo zmeraj več s polnimi denarnicami v Srbijo, kjer z veseljem živijo in dobro poslujejo.