Rušilna tromba

Verz W. B. Yeatsa »Vse razpada; središče več ne drži« se zdi primeren opis razkrajanja povojne ureditve sveta. Donald Trump je tromba, saj trdi, da bo znova vzpostavil ameriško veličino, v resnici pa prej oznanja konec »ameriškega stoletja«, ko eno za drugo vsaj maje, če že ne ruši mednarodne institucije. Ta konec tedna je spodkopal klub sedmih najrazvitejših, dolga leta steber ameriške zunanje politike.

Morda se komu zdi njegova impulzivnost svež veter, ki bo pometel desetletja počasne diplomacije brez pravih rešitev. Zajahal je ameriško utrujenost po dveh vojnah in nemoč ob finančni krizi, kar je okrepilo občutek, da je sistem mednarodnih institucij, pogodb, zavezništev in liberalnih vrednot izrabljen in ne pomaga povprečnim Američanom. Toda samovšečni in nerazgledani voditelj ne ponuja nove poti naprej, temveč skok nazaj, v nekakšno fevdalno mešetarjenje mogočnikov, kjer velja le argument moči. Kar je zanj prikladno, saj so ZDA še vedno največja vojaška, gospodarska, diplomatska, znanstvena in kulturna velesila.

To so izrabljali vsi ameriški predsedniki, Trump pa je prevlado spremenil v izsiljevanje največjega smrkavca na šolskem dvorišču. Morda bo na kratek rok celo uspešen, evropska podjetja se uklanjajo iranskim ukrepom, Kim Džong Un ima dovolj gospodarske osame, Peking se zaveda posledic totalne trgovinske vojne. Toda ob koncu tega pohoda bomo prav lahko priča svetu, kjer so stara pravila, ki so kljub vsem moralnim digresijam temeljila na dogovoru, demokraciji in človekovih pravicah, poteptana. Geopolitika pa bo izjemno nestabilno ravnotežje ameriških nacionalistov, ruske kagebejevske oligarhije in kitajskega partijskega cesarstva. Ne ravno melodija za ples.