Razsvetljenje s Trumpom

Če ne bi bile na kocki stvari, ki so med najpomembnejšimi na svetu, bi bil položaj bolj grotesken kot tragičen. Predsednik ZDA Donald Trump je med vrhom Nata udrihal po tradicionalnih zaveznicah z Nemčijo na čelu. Igral je vlogo žrtve, ki da za skupno čezatlantsko varnost plačuje preveč in namesto zahval prejema kritike. Kot argumentacijo je navajal številke, ki nimajo zveze z dejstvi. Ko je odpotoval iz Bruslja, je za velik uspeh veljalo, da za sabo ni pustil ruševin kot po vrhu G7 v Kanadi.

Če odmislimo Trumpov slog, imajo njegovi očitki vendarle nekaj smisla. Tako Nemčija kot tudi druge članice so dolga leta zanemarjale obrambo in se preveč zanašale na zmogljivosti ZDA. Vsako leto vlagajo milijarde evrov v armade, ki bi v praksi imele velike težave v delovanju. Naložbe so zniževale, daleč največji strošek so plače. Po prihodu Trumpa v Belo hišo je bilo laže razglašati, da se bo Evropa morala začeti bolj zanašati nase, kot narediti konkretne korake v tej smeri.

Tudi ameriški očitki o krepitvi energetske odvisnosti od Rusije v čezatlantskih odnosih niso nič novega. Spremljali so že gradnjo prvega Severnega toka v prejšnjem desetletju. Njegova širitev z vidika EU gotovo ni skladna s politično razglašenim ciljem o zmanjševanju odvisnosti od Rusije pri preskrbi s plinom in diverzifikaciji preskrbnih poti. Z ukrajinsko krizo se je položaj zaostril in vzhodne članice s Poljsko na čelu dojemajo tak razvoj kot resno grožnjo.

V času administracije Baracka Obame so bili očitki enaki, le izrečeni so bili na drugačen način. Kar zadeva nadaljnjo privrženost ZDA zavezništvu, na sedežu Nata radi poudarjajo njihovo konkretno ravnanje v zadnjem poldrugem letu. Washington je krepko povečal proračun za navzočnost ameriških sil na evropskih tleh, na Poljskem v okviru odvračanja Rusije rotirajo močne brigade. Ne glede na naklonjeno držo Trumpa do Putina se ameriške sankcije proti Rusiji še zaostrujejo.

Po vsem lomastenju in kritikah je Trump pred odhodom iz Bruslja pripravil še politični šov, v katerem se je hvalil, da je bila njegova misija uspešna in da so zaveznice v dveh dneh vrha privolile v znatno višje izdatke za Nato. Razglasil je še močno privrženost Natu. Drugače kot maja lani, ko se je prvič udeležil Natovega vrha, so evropski voditelji že bolj ali manj navajeni na njegove izpade in sploh ne pričakujejo več, da bo njegova neprilagojenost pravilom igre sploh kdaj izginila.

Četudi so evropske države že ugotovile, da morajo v spremenjenih varnostnih okoliščinah (rusko ravnanje v Ukrajini, destabilizirano južno sosedstvo, nove oblike groženj) res okrepiti in posodobiti oborožene sile, Trump z izsiljevanjem in tiradami še poglablja čezatlantski razdor in dela usluge nasprotnikom Nata.

Zato bo glavna naloga za prihodnja leta obdržati čim bolj racionalno razpravo in po drugi strani narediti vse za več strateške samostojnosti Evrope. Tako bodo Trump in njegovi nasledniki laže razumeli, da vloga Nata ni velikodušno zagotavljanje varnosti Evropi, temveč vzajemen interes obeh strani Atlantika. Prvi pogoj za to je, da se v Evropi preseže razdrobljenost in položaj, ko že prve bolj konkretne oblike vojaškega povezovanja povzročajo nesoglasja.

Posebna tema je, v kakšne obrambne sisteme bodo sploh investirale evropske države, tudi male, ki se premalo zavedajo, da je vojska sestavni del vsake države. V sodobnih vojskah 21. stoletja se od naložb v tanke in topove prehaja v tehnološko napredno vojskovanje. Trumpovo brezobzirno uveljavljanje stvari, ki so v njegovih očeh ameriški interes, je v Evropi vsaj odprlo temeljna vprašanja, na katera bodo morali odgovoriti ne glede na držo ZDA.