Razprodane otroške razstave trčijo ob najstniško nezainteresiranost

Od oktobra lani deluje pod okriljem Pionirskega doma – Centra za kulturo mladih nov produkcijski sklop, imenovan Pionirski teater, namenjen uprizoritvam za vse starosti, tudi kakovostnim odrskim izkušnjam za otroke. Ni skrivnost, da produkcija za najmlajše dosega zavidljive prodajne uspehe. Nekatere predstave so razprodane že več mesecev vnaprej, kar velja tako za klasike, ki se uprizarjajo že desetletja kot za nove stvaritve. To je obdobje, ko je odločitev za obisk gledališča prepuščena staršem ali izobraževalnim ustanovam.

Ustavna dobrina ali investicijska priložnost

Redno obiskovanje gledališča je neprecenljiva izkušnja za otrokov razvoj, a očitno ne zadostuje, saj se v najstniških letih ta trend obrne. Predstave za mladostnike, torej nad desetim letom, nenadoma naletijo na težave pri nagovarjanju mladega občinstva, tudi če otroci ob obisku gledališča uživajo, se nato po lastni želji ne vračajo tako pogosto, kot bi pričakovali ali želeli. Pri tem je treba pripisati, da to nikakor ni slovenski fenomen, ampak globalni pojav. Prav tako to ni endemičen problem gledališč, tudi branje knjig se v tem obdobju zmanjšuje.

In potem je žaba poljubila princeso

Ta spoznanja postavljajo dve vprašanji. Prvo je povsem praktično: zakaj gledališča ne izkoristijo uvodnega povpraševanja, zagotovijo dovolj ponovitev predstav in s tem preprečijo, da bi v lovu na vstopnice starši obupali, ter si zagotovijo zaslužek. Drugo vprašanje pa se dotika dejanske vzgoje otrok, ki bi idealno pridobili sposobnost, da sami interpretirajo doživete uprizoritve in z radovednostjo usvojijo nove vsebine ter vse zahtevnejše odrske elemente. Vezni člen obeh je šolski sistem, ki po eni strani lahko omogoči uživanje v uprizoritvah v dodatnih dopoldanskih terminih in hkrati skrbi za izbiro ustreznih predstav.

Starši otroke neredko izpostavljajo vsebinam, ki zanje niso primerne, a se, žal, tudi v šole in vrtce pogosto prebijajo različne amaterske gledališke skupine. Te večinoma ne dosegajo standardov, neredko se vsebin lotevajo na diletantski ter za otroka ali mladostnika škodljiv način. Vrata jim praviloma odpirajo prijateljske vezi in cenovna dostopnost. Krovnemu ministrstvu bi morali omogočiti, da bi lahko posegalo v te izbire z učinkovitejšimi vzvodi, kot so priporočilni seznami.