Pravo in dostojanstvo

Človekove pravice in vladavina prava nista sinonima. Bi pa morala biti del istega paketa. Če imamo zgolj vladavino prava, varstvo človekovih pravic pa ni del istega svežnja, lahko v najslabšem primeru dobimo brezhibno delujočo policijsko državo. Zgodovina pozna nekaj tragičnih, zelo neprijetnih primerov. Če prizadevanja za človekove pravice ne potekajo v okvirih, ki jih določajo ustava in zakoni, v najslabšem primeru zabredemo v močvirje, v katerem bodo prej ali slej izgubljene tudi človekove pravice.

Tako kot skrb vzbujajo občasne trditve humanitarnih organizacij ali aktivistov, da organi za notranje zadeve ob treniranju strogosti in vladavine prava s svojega obzorja izgubljajo načela varovanja človekovih pravic, skrb vzbujajo tudi trditve funkcionarjev notranjega ministrstva, da humanitarci ne ravnajo skladno z načeli vladavine prava. Če državni organi ob izvajanju zakonskih pooblastil teptajo človekovo dostojanstvo, je to nevzdržno. A tudi prizadevaje za blaginjo ljudi, ki domnevno dela ovinek okoli zakonodaje, je sporno. O boju za plemenite cilje s spornimi prijemi namreč govori pregovor, da je tudi pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni.

Na kratek rok ohlapen odnos do vladavine prava sicer lahko poenostavi pot do kakšnega cilja. Srednje- in dolgoročno pa je pravo vendarle orodje, ki ga imajo v rokah šibkejši. Natančneje: je edino legitimno orodje, ki ga ima v rokah šibkejša stran. Celo ko gre za merjenje moči med humanitarnimi organizacijami in državnim aparatom, je pravo edini zaveznik šibkejše strani. Zato bi moralo biti v vitalnem interesu šibkih, a dobro poučenih, da prava ne relativizirajo z iskanjem bližnjic. V tem primeru se namreč odrekajo zavezniku, ki je sicer zahteven, a na dolgi rok daleč najzanesljivejši.