Pravica do zasebnosti

Zgodba gre nekako takole. Zaradi programov, ki omogočajo blokado oglasov, vse več spletnih strani omejuje dostop, če njihove strani ne uvrstite med izjeme. Ker je postalo brskanje po spletu praktično nemogoče, sem program, ki sem ga uporabljala najmanj zadnjih pet let, preprosto izbrisala. Oglasi so se kar usuli z vseh strani in v vseh oblikah. Potem je prišel december in z njim nakupovanje daril. Usuli so se oglasi s stvarmi, za katerimi sem brskala po spletu. Povsod so mi sledili. Vmes pa so bili tudi oglasi za stvari in dejavnosti, za katerimi nisem brskala, so pa kljub temu sodili v moj spekter zanimanj.

Dve oglaševani stvari iz te druge skupine oglasov sem kupila. Resda ne od ponudnikov, ki sta plačala oglase, a kljub vsemu so oglasi delovali. Vprašanje seveda je, ali bi oba izdelka kupila tudi brez oglasov ali pa sta bila oglasa tista ključna spodbuda, ki je privedla do tega, da sem opravila transakcijo. Gre za tako imenovane personalizirane oglase, ki nam jih oglaševalci posredujejo na podlagi psihološki profilov, ki so jih o nas sestavili tehnološki velikani, kot so Google, Facebook, Apple, Microsoft in njihovi sorodniki.

Ne le da tehnološki velikani vedo, kaj nas zanima, poznajo tudi naše psihološke značilnosti, naše šibkosti in slabosti. O nas vedo več, kot vemo sami o sebi. In vedeli bodo vse več. S tako imenovanim internetom stvari, ki v omrežje povezuje vse več pametnih naprav. Tehnološkim velikanom in posledično njihovim strankam od podjetij do političnih strank in represivnih organov držav vsak dan sporočate več intimnih podatkov o sebi. Podatkov, ki jih ti že brez vašega soglasja prodajajo naprej in ustvarjajo nepredstavljive dobičke. Prav v teh dneh je vrednost Alphabeta, lastnika Googla, prvič v zgodovini presegla tisoč milijard dolarjev tržne kapitalizacije.

Ste se kdaj vprašali, zakaj Google lahko posname vaše zasebno dvorišče in ga da na ogled širnemu svetu na platformi Googlovih zemljevidov? Tega brez ustreznega dovoljenja ne smejo početi niti represivni organi. Ali ste vedeli, da vaš robotski sesalec, ko je priključen na wi-fi, ponudniku sporoča podatke o kvadraturi vašega stanovanja, ta pa jih prodaja naprej? V Avstraliji je leta 2017 izbruhnila afera, ko so mediji razkrili, da Facebook oglaševalcem prodaja podatke o psihološkem stanju več kot šest milijonov mladih Avstralcev na podlagi njihove aktivnosti na platformi. Te podatke so kupci uporabljali za natančno časovno in psihološko odmerjene oglase.

Se še spomnite kontroverzne študije o spreminjanju čustvenega stanja uporabnikov Facebooka skozi filtriranje vsebin? Eni skupini je Facebook profile filtriral z negativno vsebino, drugi s pozitivno ter ugotovil, da tako lahko manipulira s čustvenim stanjem uporabnikov. Ko združite obsežne osebne podatke in možnost tovrstnega manipuliranja s posamezniki, pri čemer oboje poteka brez njihovega vedenja, je jasno, da se je naša pravica do zasebnosti in avtonomnega odločanja zelo zmanjšala. Če o obeh sploh še lahko govorimo.

Nemška kanclerka Angela Merkel je v pogovoru za Financial Times o tej temi dejala, da »verjame, da osebni podatki ne pripadajo državi ali podjetjem«, in »da moramo zagotoviti, da ima posameznik suvereno pravico do podatkov o sebi in da lahko odloča o tem, s kom in za kakšne namene jih deli«. Uresničitve tega še nismo doživeli. Kljub novi uredbi. In to postaja vse težje zaradi dejstva, da so države v Silicijevi dolini našle idealnega partnerja pri nadzoru posameznika. Prav v teh dneh je Human Rights Watch odločno napadel Kitajsko zaradi množice kršitev človekovih pravic, vključno zaradi uporabe tehnologije za nadzor prebivalstva. Morda bi bil čas, da organizacija razširi svoja obzorja in se vpraša, ali vlade zahodnih demokracij niso odgovorne za enake kršitve človekovih pravic, ko zasebnim podjetjem dopuščajo popoln vdor v posameznikovo zasebnost in ko to tudi same izkoriščajo.