Pralni stroji in varnost sveta

Pred jeklom in aluminijem, pred carinami za kitajske izdelke, pred grožnjami z novimi uvoznimi dajatvami za avtomobile so bili pralni stroji. Donald Trump je Ameriko začel reševati z uvoznimi dajatvami že januarja. A takrat so se vsi osredotočili na sončne panele, pralni stroji so ostali v senci. Ameriški predsedniki v prvem letu ponavadi obrusijo napovedi iz kampanje in jih prilagodijo novi vlogi državnika, Trump je po negotovem učnem letu začel državo prilagajati protekcionističnemu raju, ki ga je slikal na svojih shodih.

Zgodba o pralnih strojih sega na začetek stoletja, ko sta se združevala Whirlpool in Maytag. Čeprav sta imela polovični tržni delež, so ameriški nadzorniki trdili, da bo konkurenca iz tujine ohranila ravnotežje. Imeli so prav, delež Whirlpoola je zdaj ožet na dobro tretjino, zato se je podjetje začelo pritoževati nad nelojalno konkurenco, da tuji proizvajalci prodajajo svoje stroje pod ceno, doma pa dobivajo državne subvencije. Uslišal jih je že Barack Obama in uvedel »pralne« carine proti Južni Koreji in Mehiki. Samsung in LG sta tovarne preselila na Kitajsko, po dodatnih carinah na Tajsko in v Vietnam, ko je bilo jasno, da prihaja Trump in njegova nacionalistična politika Najprej Amerika, pa sta oznanila, da bodo tovarne v ZDA.

Zvezne države so tekmovale, katera bo ponudila višje olajšave, zemljišča in subvencije. Na koncu pralnega cikla ameriški potrošniki plačujejo za 17 odstotkov dražje stroje, kar pomeni, da bodo Američani, ki na leto kupijo deset milijonov pralnih strojev, vsako delovno mesto preplačali z na stotisoče dolarji. K temu bo treba dodati višje cene jekla in aluminija, ki sta se po Trumpovih uvoznih dajatvah podražila tudi za do polovico. EU in Kanada sta se na slednje odzvali s protiukrepi, ki vsebujejo tudi carine na ameriške pralne stroje. Nauk zgodbe je, da v trgovinskih spopadih ni zmagovalcev.

Ameriški predsednik se zanaša na moč ameriškega trga, zaradi katere lahko vsiljuje svoje zahteve po vsem svetu. Po 70 letih, ko je Washington ustvarjal svetovni red, ga je Trump začel majati in uničevati njegov temelj, zaupanje, ko brez razlike tolče enako po zaveznikih kot nasprotnikih. Deloma ima prav, ko obtožuje Kitajsko »trgovinske nepravičnosti«, saj svet zasipa z izdelki pod ceno, kar doma izravnava z državnimi subvencijami. Sama hkrati postavlja visoke ovire za uvoz na domači trg, od vlagateljev zahteva prenos tehnologij ali spodbuja neposredno krajo intelektualne lastnine.

Toda uporaba carin je primitiven ukrep, ki ni nikoli deloval, razen na populističnih shodih. Način, kako se jih loteva Trump, s sklicevanjem na nacionalno varnost, pa lahko sproži vsesplošno trgovinsko divjanje vseh proti vsem in razruši s težavo vzpostavljen mednarodni sistem, ki ga uteleša Svetovna trgovinska organizacija. Namesto da bi se povezal z drugimi državami in Peking brez hude postranske škode prisilil, da upošteva pravila igre, ustvarja kaotične razmere in upa, da bodo ZDA iz njih priplavale najmanj prizadete.

Posledice že čutimo, končuje se obdobje skupne rasti, tovarne po svetu zmanjšujejo naročila, naložb je vse manj. Morda je vse skupaj le del Trumpove nasilne taktike in sveta ne bo porinil v popolno trgovinsko vojno. Gospodarski spopadi imajo neprijetno lastnost: radi se razširijo v splošne sovražnosti.